Za to, da le redki čebelarji tarnajo nad revmatizmom in da je med njimi veliko takih, ki so se odkrižali revmatičnih tegob v čebelnjaku, gre najverjetneje med drugim zahvala tudi čebeljemu strupu. To čebeljo snov so že od nekdaj označevali kot dobro zdravilo zoper nekatere oblike revmatičnih obolenj, vendar je moralo tudi za strup preteči dolgo obdobje, da je začel dobivati priznanja kot zdravilo. Nekdaj, še pred sto leti, ko je delal poskuse s strupom mariborski zdravnik dr. Filip Terč, so ga uporabljali tako, da so na oholela mesta polagali čebele. Pik v kožo na obolelem mestu je bil način zdravljenja.
Seveda že leta in leta ni treba več nastavljati kože čebelam, strup po posebnih postopkih jemljejo čebelam tako, da zaradi tega ne umrejo in ga vmešajo v podlage. Tako nastale kreme, s katerimi natremo obolelo mesto, ugodno vplivajo na različne ohlike revme, pri tem pa ne vznemirjajo kože kot kaka sintetična zdravila, ki so prav tako namenjena za blažitev revme.
Le redkim, pa vendar, pa lahko povzroči alergijo, zato uporabljamo mazila, v katerih je čebelji strup, najprej na majhnem delu kože.