Delovanje medu na mikroorganizme

Stari Rimljani in Grki so med pogosto uporabljali za kon­zerviranje mesa in divjačine. Na Cejlonu so še v prejšnjem stoletju kose mesa hranili tako, da so jih najprej namazali z medom. Egipčani so med uporabljali za balzamiranje tru­pel. Znano je, da so truplo Aleksandra Velikega, ki je umrl na pohodu na Bližnji vzhod, prepeljali v prestolnico Makedonije tako, da so ga shranili v medu, in s tem preprečiti razpadanje tkiva med potovanjem po azijskih puščavah.
Vsa ta dejstva so kazala, da med deluje tudi proti mikroorganizmom in današnja strokovna dognanja potrjujejo, da je med baktericiden in bakteriostatičen, kar pomeni, da uničuje bakterije ali pa preprečuje njih rast. Ugodno delovanje medu na rane, ki so jih včasih zdravili pretežno z medom, si lahko razlagamo delno z baktericidnim delovanjem, deloma pa z ugodnim učinkom sladkorjev in drugih sestavin.
Bakteriolog na fakulteti v Coloradu v ZDA W. G. Sachett je v med vcepil klice nekaterih človeku nevarnih bolezni. Vcepljene klice so poginile v nekaj urah ali najkasneje v nekaj dneh. Oba bacila tifusa (B. typhosus in B. paratyphosus) sta v čistem medu poginila v 24. oziroma v 48. urah. Bacil griže je poginil že po 10 urah. Tudi nekateri drugi bacili, na primer coli, ki živi v debelem črevesju, so v medu prav tako poginili najkasneje v 4 do 5 dneh. Podobne rezultate so pokazali poskusi s hemolitičnimi stafilokoki, z bacili povzročitelji davice, z bacili antraksa itd. S tem je bilo torej dokazano, da je med baktericiden, da ima anti­baktericidne lastnosti.
A. G. Lochhead pravilno meni, da je razvoj mikroflore v medu onemogočen predvsem zato, ker je ta snov rahlo kisla in je v njej tudi do 80% sladkorjev. Večina mikroorganizmov pa se ne more razvijati na podlagah, kjer je več kot 20% sladkorjev. V živih celicah je za normalen obstoj potrebno 80 do 90% vlage, sicer ne uspevajo. Čisti med, pa tudi zelo močne medene raztopine torej delujejo podobno kot sol pri konzerviranju mesa, rib in sira. Tu z določeno količino soli ustvarimo tako imenovana hipertonična okolja, v katerih mikroorganizmi ne morejo živeti. Zlasti učinkovit je lipov med, ki še pri razredčitvi 1 : 160 deluje na stafilokoke in streptokoke, zato ta med učinkuje tudi na mikroorganizme, ki povzročajo vnetja dihal.
Bakteriostatične in baktericidne lastnosti medu delno pripisujejo tudi majhnim količinam vodikovega peroksida, ki so v njem. Ta snov, s kemijsko formulo H₂O₂ nastaja pri reakcijah med aminskimi kislinami in kisikom v medu in je za žive celice hud strup. Človeška kri vsebuje kar dva encima, ki vodikov peroksid razkrajata v kisik in vodo, namreč katalazo in peroksidazo. Majhne količine katalaze najdemo tudi v medu, verjetno zato, da se tu strupeni peroksid ne bi preveč kopičil in zastrupljal legla ter čebel samih.
Pred nekaj več kot dvema desetletjema je dr. P. Lavie našel v medu novo skupino antibakterielnih snovi, obstojnih proti vročini. Bilo jih je mogoče ekstrahirati z organskimi topili. Te snovi so med drugim preprečevale tudi kvarjenje cvetnega prahu in kaljenje različnih semen.
Leta 1949 je dr. Zold kulturi bacilov, ki povzročajo davico, dodal svež med in ugotovil, da je neka snov v njem ovirala razvoj bolezenskih klic, pa tudi spremenila nekatere njihove lastnosti. Ker ni vedel, ali gre za eno ali več snovi s podobnim delovanjem, je to snov poimenoval inhibine, to je preprečevalce. Ali izvirajo ti inhibini v medu iz medičine ali iz čebeljega telesa, za sedaj še ni povsem jasno. Ti inhibini, ki imajo torej neke vrste antibiotično delovanje, so podobno kot nekatere druge aktivne biološke snovi občutljivi za vročino in svetlobo, zato medu ne kaže preveč segrevati ali ga hraniti na sončni svetlobi. Veliko so jih našli v lipovem medu in v medu s cvetov sadnega drevja.
Profesor na otroški kliniki na univerzi v Rostocku Stalle je z medom mazal mandlje in nosne odprtine pri otrocih, zbolelih za davico. Dva tedna je obolelo tkivo mazal trikrat na dan in dosegel dobre uspehe. Seveda pa med deluje kvečjemu baktericidno, ne more pa omiliti posledic strupov, ki jih izločajo povzročitelji davice. Mazanje ustne votline z medom ali uživanje medu je lahko neke vrste preventiva proti raznim infekcijam, zlasti še, če med ni bil segret in so inhibini ostali učinkoviti.
Inhibini torej po svojem delovanju sodijo med antibiotike, njihova prednost pa je, da ne povzročajo raznih stranskih, neugodnih pojavov, kot jih poznamo ob antibiotikih. Verjetno prav ti inhibini močno pospešujejo tudi zdravljenje ran z medom. Omenili smo že, da so včasih rane pogosto zdravili z medom. Dotok limfe na ranjena mesta, ki jih premažemo z medom, je zelo močan. Otrdele površine rane postanejo bolj sočne in se pokrijejo z limfo, kar ne deluje le baktericidno, marveč rane tudi čisti in izpira. Najprej torej na rane ugodno deluje med, nato pa limfa, s čimer je tkivo stimulirano, da se hitreje obnovi.
O znanem londonskem ginekološkem kirurgu Bulmanu poročajo, da je pri svojih operacijah namesto drugih mazil uporabljal med. Dognal je, da le-ta hitreje celi rane in pospešuje rast ter granulacijo tkiva kot nekatera druga mazila.
Veliko izkušenj o zdravljenju ran z medom so si pridobili v Sovjetski zvezi. Uporabljali so na primer zmes ribjega olja ter medu, in že po nekaj dneh po uporabi je nekrotično tkivo izginilo ter se zamenjalo z novim, zdravim. Klinične biokemijske analize so pokazale, da med močno poveča tvorbo zdravilnega glutationa v rani, s tem pa se spodbuja razvoj novega tkiva. Pogosto so namesto sterilne obveze uporabljali kar obkladek z medom, ki so ga menjavali dvakrat na dan. Navajajo, da obkladkov ni bilo treba več tako pogosto menjati, ko je rana prenehala močiti in se je med na površini osušil.
Dr. Zaiss priporoča, da na sleherno okuženo ali smrdečo rano nakapamo nekaj medu, ne da bi rano prej izpirali, saj med deluje tudi baktericidno, povrh pa še stimulira tvorbo novega tkiva.
Med skupaj z ribjim oljem deluje na rane zelo ugodno in preprečuje tudi rast tako imenovanega divjega mesa. Pri obdrgniiiah je obvezovanje nepotrebno in namesto tega priporočajo kar oblogo iz medu. Le-to pustijo na rani tako dolgo, da se med prisuši. Ranocelno sposobnost medu pripisujejo tudi aktivnosti glukoze oksidaze v medu. Glukoza oksidaza je encim, ki vodi do kopičenja vodikovega peroksida, ta pa nato deluje antibakterielno. Medovi z visoko peroksidno vrednostjo imajo tudi močno antibakterielno delovanje, vrste medu z nizko peroksidno vrednostjo pa le slabo zavirajo rast bakterij ali pa so celo brez vpliva, takšen je na primer akacijev med. Encimski ekstrat iz hipofarinksa čebel delavk močno zavira rast bakterij. Svetloba na nekatere vrste medu deluje škodljivo, ker se uničuje oziroma inaktivira encim glukoza oksidaza, zaradi česar nastaja manj peroksida. Neonska svetloba omenjeni encim razkraja še močneje kot svetloba navadnih žarnic. Zato je med najbolje hraniti v temnem, prostoru ali pa vsaj zaščitenega pred direktnim izvorom svetlobe.

Danes menda nihče več ne dvomi, da je med zdravilo za bolno grlo. Zaradi osmoze izvleče med, ki se raztopi in razpusti v ustih, iz vnetih mandljev ne le tekočino, marveč tudi bakterije in jih nato uniči. Raziskovalcem je celo uspelo, da so bacilonoscem davičnih bakterij s tritedensko uporabo medu popolnoma razkužili nosno duplino in mandlje, kar bi se s kakim drugim sredstvom najbrž le težko posrečilo. Uživanje medu je torej tudi neke vrste preventiva proti boleznim grla in dihal.
Ljudska medicina pozna ugoden učinek vročega čaja. z medom pri kašlju in hripavosti, če zdravilo pijemo v požirkih. Zdravniki, kot so bili Zaiss, Philipp, Koch, Schell in drugi, so tej medeni pijači dodali še materino dušico (timijan), janež, žajbelj in tropotec, da se ublaži dražljivost in omehča izmeček. Zelo čislano domače zdravilo je tudi mleko, v katerem smo zavreli nekaj žajblja, dodali med in nato precedili. Drugi zopet priporočajo žlico medu v čaju iz medene detelje. Za dihalne organe priporočajo zlasti lipov in žajbljev med, smrekovec ali hojevec. Za prvega smo že slišali, da vsebuje veliko inhibinov, je torej sovražnik mikrobov, ostale tri pa tudi odlikujejo različne biološke učinkovine.
Sovjetski akademik Jojriš obolelim na pljučih priporoča dnevno 100 do 150 g medu, kar vodi do zboljšanja počutja, pomiritev kašlja, povečanja hemoglobina in izboljšanja sedementacije. Pri vnetjih višjih bronhijev in pri suhi ter gnojni sluznici grla in nosu pa svetuje inhalacije 10% raztopine medu.
Zdravniki Fiehe, Zaiss in Phillips so trdili, da celo oslovski kašelj prej preneha ali pa komaj napreduje do prvega izbruha, če damo otrokom enkrat do trikrat na dan žličko pripravka, ki ga dobimo, če eno uro kuhamo čebulo in rožiče v vodi, ohladimo in dodamo še med. Ugodni učinek medu nedvomno izvira iz sladkorjev, eteričnih olj in seveda inhibinov.
Uporabnost eteričnih olj pri katarju dihal je znana že dolgo. Danes jih najdemo v različnih pripravkih iz mentola, eukaliptovega in muškatnega olja, terpentina, timola itd. Ta olja v majhnih količinah spodbujajo oslabele bronhije, večje doze pa povzročajo, da krči popuste. Spodbujajo tudi migetalični epitel, katerega naloga je, da izriva sluz iz zamašenih sapnic. V nekaterih vrstah medu je teh eteričnih olj dovolj, da krepko učinkujejo. Po tem svojem delovanju je zlasti znan timijanov med, podobno pa učinkujejo tudi nekateri drugi, na primer lipov, smrekov in hojev. Eterična olja delujejo tudi razkuževalno. Učinek je zlasti dober pri neposrednem delovanju medu na glasilke in goltanec ter pri inhalacijah.
Posebno nadležna obolelost dihalnih organov je seneni nahod in naduha, ki ju povzroča preobčutljivost za cvetni prah in razne druge vrste prahu v zraku. Organizem se temu prahu upre s tako ostro reakcijo, da pride do bolezenskega stanja. Zdravilo proti tej preobčutljivosti, ki je lahko zelo neprijetna, iščejo številni zdravniki v tem, da skušajo organizem navaditi na povzročitelja sprva z majhnimi, kasneje pa z naraščajočimi odmerki dražil.
Ameriški zdravniki so sklepali, da verjetno med iz krajev; kjer tovrstni bolniki živijo, vsebuje tudi cvetni prah, na katerega je sluznica pacientov občutljiva, najbrž pa tudi druge dražilne snovi, ki so prišle iz zraka v nektar ali mano. Zato je treba bolnika poskusiti imunizirati kar z medom iz teh krajev. Tak postopek je bil pogosto prav uspešen. Med pa mora biti naraven, neobdelan, nesegret. Če med pred prodajo segrevajo in filtrirajo skozi zelo droban kremenčev pesek, s tem iz njega odstranijo ves drobnozrnati pelod ter druge vrste prahu, zato tak proizvod v borbi proti naduhi in senski mrzlici ne more pomagati.
Znano je tudi, da med, zaužit s satovjem vred, zelo dobro deluje na vnetje čelnih votlin in proti senski mrzlici. Znani ameriški zdravnik D. C. Jarvis je preveril in potrdil resničnost napotkov ljudske medicine v Vermontu, ki je pri nahudu, vnetju čelnih votlin in senski mrzlici priporočala med s satovjem. Pri tem pa zdravilnega učinka niso pripisovali samo medu, marveč še neki sestavini iz satovja.
Tudi specialist za alergične bolezni dr. William G. Peterson iz Oklahome v ZDA je na podlagi izkušenj pri približno 22000 pacientih ugotovil, da z medom pri precejšnjem odstotku vseh alergičnih bolezni lahko dosežemo izboljšanje. Vendar mora biti povsem naraven, torej nesegret, pa tudi filtriran ne. Naravni med vsebuje cvetni prah (po prisotnosti pelodovih zrnc je med tudi mogoče dokaj zanesljivo klasificirati) in druge sestavine zraka, ki delujejo alergično. Če vsak dan zaužijem žličko medu, postane organizem proti tem snovem odporen, zato je najbolje, da si ga bolnik preskrbi v tistih krajih, kjer prebiva.
Po navodilih že omenjenega dr. Jarvisa naj bi pacienti žvečili trikrat na dan po eno žličko z medom prepojenega satja, na koncu pa preostali vosek, ki je tako ali tako neprebavljiv, izpljunili. Kot že rečeno, ni docela znano, katerim sestavinam satja je pripisovati ugodni učinek na dihalne organe, važno pa je, da učinka ni mogoče oporekati.
Da se že v naprej prepreči izbruh senske mrzlice, priporočajo, naj bi ogroženi že mesec dni pred predvidenim nastopom bolezni začeli žvečiti medeno satje ali pa tako imenovane pokrovčke, ki jih dobimo pri odkrivanju satovja pred točenjem. Ker pa medu v satju oziroma pokrovčkov ni moč vselej dobiti, se priporoča vsaj uživanje medu, seveda nepregretega in nefiltriranega. Pri zmernih napadih so opazili, da se solzeče oči posušijo že po triminutnem žvečenju, kmalu uplahne tudi sluznica v nosu in tudi nadležni iztok sluzi iz nosa kmalu preneha.

Prednost medu pred nekaterimi drugimi živili je zlasti v tem, da poleg raznih drugih koristnih sestavin vsebuje invertni sladkor, to je mešanico grozdnega in sadnega sladkorja, ki se lahko takoj prebavita, medtem ko se trsni sladkor ne more; zato naj Ijudje, ki naporno delajo pred napori in med njimi uživajo med, saj ga telo hitro prebavi in pri tem dobiva potrebno energijo.
Med je koristen za zdravo srce, pa tudi za bolno, in nenadomestljiv, če hočemo odpraviti srčne slabosti, utrujenost in izčrpanost. Če je treba po dolgi bolezni, po izgubi krvi zaradi nezgod ali operacij telo zopet okrepiti, je med nenadomestljiv. Bolnikom z vročino priporočajo poleg sadnih sokov tudi uživanje medu. Uspehe zdravljenja z digitalisom je mogoče izboljšati z dodajanjem medu. Po sodbi priznanih specialistov za srčne bolezni je med naravna pogonska snov. Kozarec tople vode s precejšnjirn dodatkom medu srcu hitro dovaja energijo. Če vodno raztopino medu izboljšamo še z vitaminom C, s tem poskrbimo, da bo organizem še bolj odporen, zlasti v manj ugodnih letnih dobah.
Nič čudnega torej ni, da številni čebelarji, zlasti tisti, ki redno uživajo svoj sladki pridelek, dočakajo visoka starost. Ruska akademija znanosti je pri 130 stoletnikih ugotovila, da je bilo med njimi 80% čebelarjev.
Na nekaterih nemških klinikah so dosegli zelo dobre rezultate z injekcijami 40% medu pri operirancih, nosečnicah, ljudeh s prenizko težko in splošno onemoglostjo; povečal se jim je tek, teža, zvišal hemoglobin, pacienti so laže zaspali, izravnal oziroma izboljšal pa se je tudi nestalni krvni tlak. Pred injekcijami medu, ki so bile seveda pripravljene na poseben način (iz medu so odstranili vse, kar bi pri injekcijah utegnilo škodovati), so ti pacienti prejemali injekcije glukoze.
Že zgolj uživanje medene raztopine je povzročilo, da se je jetrni glikogen zvišal za 68%. Med je izboljšal tudi krvni obtok in prekrvavitev. Tudi naši kardiologi so na simpoziju za apiterapijo v Portorožu leta 1978 poročali o podobnih učinkih medu.
Kardiologi priporočajo med pri vseh oblikah koronarne insuficience, to je pri pomanjkljivi prekrvavitvi srca, povezani ali nepovezani z angino pectoris, pri vnetju srčne mišice, pri raznovrstnih motnjah ritma, pri poškodovani srčni mišici po prebolelih kužnih boleznih, na primer davici, gnojni angini itd., pri vseh oblikah previsokega krvnega tlaka, pri zdravljenju z digitalisom, pa tudi pri pripravah na večje operativne posege pri bolnikih z ogroženim krvnim obtokom.
Pri tem pa uporaba različnih vrst medu ni dala enakih rezultatov. Najbolje je deloval med iz listne mane, na primer hrastove. Med je zvišal prenizek krvni tlak, ki ga spremljajo pojavi, kot so zmanjšanje storilnosti, zvečana potreba po spanju, menjavajoče se razpoloženje, motnje v ravnovesju, nagnjenje k onesveščanju itn.

Urednik znanega angleškega čebelarskega glasila The British Bee Journal Cecil B. Tonsey poroča, da se je pri pacientih, ki so bolehali za čirom na želodcu ali dvanajsterniku, pojavilo znatno izboljšanje, če so v dieto vključili še med, seveda v primerni obliki in količini. Izboljšanja pa ni bilo, če so uporabljali beli sladkor, ki je težave pogosto še povečal. Po navedbah nekaterih zdravnikov ni izključeno, da je prav beli sladkor eden od dejavnikov, ki povzroča razjede na želodcu, poleg drugih znanih vzrokov seveda. Do podobnih ugotovitev o zdravljenju želodčnih čirov so prišli tudi sovjetski znanstveniki. Izkušnje o učinku medu na želodčne rane in sluznico so dobre. Vzroki ran in vnetij so lahko različni. Zdravnik Levenson iz Moskve je 29 pacientom v starosti 30 do 50 let, ki so imeli čire na želodcu, vsaki 2 uri dajal med. Po 4 do 5 dneh so čiri nazadovali, po 10 dneh 20 pacientov ni imelo več nobenih težav, pri 9 pa so se omilile.
S svojimi pretežno organskimi kislinami in eteričnimi olji krepi med gibljivost črevesja, ki se ob želodčnih težavah kaj rada spreminja. Že Hipokrat je za mehčanje stolice priporočal pitje belega vina z medom, razredčenega z vodo. Da bi pospešil iztrebljanje pri otrocih, jim je v črevo vlagal svečico iz neoprane volne, napojeno z medom. Tako so ravnali tudi kasneje.
Dr. Zaiss je pri črevesnem katarju otrok uporabljal čaj z medom. Otroke je zdravil tako, da jim po več dni ni dajal druge hrane kot medeno vodo, in to z uspehom.
Med je zelo koristen tudi za jetra. Pri epidemičnih vnetjih jeter, pri vnetju žolčnika in pri jetrnih bulah so z že omenjenimi razbeljakovinjenimi injekcijami medu dobivali dobre rezultate. Razstrupljevalna vloga jeter je mogoča le, če imajo na voljo presnovne produkte sladkorjev, kot sta na primer glukoronska kislina in dioksiaceton. Strupi se namreč vežejo na ti dve spojini in jih nato organizem v neškodljivi obliki izloča s sečem.
Zaradi svojega rahlega odvajalnega učinka je med zelo koristen pri zdravljenju zlatenice. Vsebuje acetilholin, zato pospešuje tudi izpraznjevanje žolčnika.

Že Hipokrat je poznal diuretično moč medu, zato je vodeničnim bolnikom priporočal kozje mleko in tretjino tega medu.
Raziskovalec Madaus je leta 1938 ugotovil, da zlasti ajdov med žene na vodo in je to njegovo lastnost pripisoval njegovim kislinam, eteričnim oljem in ilavonskim derivatom. Že majhne količine eteričnih olj razširjajo ledvične kapilare in jih napravijo prepustnejše. Diuretične lastnosti so razen pri ajdovem medu zelo izrazite tudi pri svetlih vrstah.
Injekcije razbeljakovinjenega medu so uspešno uporabljali pri obolenjih ledvic, ki so bila povezana z visokim krvnim tlakom. Prednost medu pri ledvičnih dietah je v tem, da vsebuje zelo malo beljakovin in skoraj nič kuhinjske soli. Pokazalo se je tudi, da bolniki z vnetimi ledvicami laže prenašajo stradalne kure, če dobivajo injekcije prečiščenega medu.