NOVOSTI - Čebelarske dogodivščine 2013
SREČNO 2013!
 |
Proti tej nadlogi ne pomagajo v zadostni meri nobena dosedanja "zdravila", beri strupi, ki jih predpisuje stroka ali si jih v stiski omišljajo čebelarji sami. Tako ali drugače pridejo ti strupi lahko v čebelje pridelke, ki jih pobira iz panja čebelar. Pa smo tam!
Ni čudno, da je v teh okoliščinah tudi pri nas vzniknilo gibanje za sonaravno čebelarjenje, s čemer bi se menda čebele uspele same zoperstaviti varoji.
Jaz se usmerjam v mojo varianto (iz)lovljenja varoj v trotovino enosatnega izolatorja, kamor zaprem matico sredi gnezda na višku čebeljega razvoja za en mesec v juniju. Saj na ta način nima varoja nikjer drugje v panju možnost razmnoževanja. Čebelji družini tedaj enomesečna prekinitev izleganja kratkoživih, poletnih čebel bistveno ne škoduje. Če bo to v resnici zadoščalo, pa moram še ugotoviti z bolj intenzivnim preizkusom.
Res je dela s tem veliko in najbrž ni primerno za večja čebelarstva - ne opravljam ga z veseljem ampak iz nuje. Morda le pride kaj boljšega?! Ko bi le!
Pot ne-kemičnega čebelarjenja z AŽ-panji v maksi rabi
V tem prispevku ponovno, a bolj podrobno in kolikor mogoče nazorno prikazujem postopke pri moji poti ne-kemičnega čebelarjenja v AŽ-panjih. Vse delam za zdravje, oziroma obstoj čebeljih družin, ki jih življensko ogroža varoja.Komentiram življenje čebelje družine in nekemični ukrep proti varoji v mojem sestavljenem šestetažnem AŽ-trojčku na nadmorski višini 550m na Gorenjskem. Seveda je tak pristop mogoče na prilagojen način opraviti tudi v drugih okoljih in v vsakem panju s premičnim satjem.
 Slika A |
Zgodnja spomladanska situacija. Levo je prerez skozi 6-etažni AŽ-trojček, desno pa razpored in vsebina satja. Zgornja mediščna etaža je še prazna in preko distančnega vložka zgornjega panja je položena topla penasta guma. Pod njo je že odprta prva mediščna etaža s praznimi sati in prestavljenim satom pokrite zalege. Veha je prekrita z matično rešetko. V srednjem panju je v dveh etažah gnezdo z zaleženimi čebelnimi sati in satom trotovine. Z rjavo barvo je označen med, z rdečo pa cvetni prah. V spodnjem panju so sati s "krmilnim" medom.
Začnimo z majem.
Močna družina je v panjski skladovnici čebelnjaka ugodno prezimila v dveh srednjih etažah AŽ-trojčka in do začetka maja v njih razvila veliko zalegalno gnezdo.
V čisto spodnjo (prvo servisno) etažo AŽ-trojčka vstavim po odstranitvi pokrovne plošče nad veho, kakšen medno-obnožinski sat iz shrambe, ki jim z vilicami odkrijem ali spraskam pokrovce, da se družina spodbujevalno hrani z najboljšo hrano za še večji razvoj. Nad njimi (v drugo servisno etažo) in pod veho pa vstavim povezovalni sat (za lažji dostop čebel).
Da se družina ne nagne v rojno razpoloženje ji dam spodaj, v sredo gnezda (da bo vedno dobro zaležen in mladicam ne zmanjka potrošnikov mlečka, kar na obodu gnezda ni vedno tako - za varojo pa mi ni mar) tridelni trotovski sat z dvema deloma že zgrajene trotovine in enim delom za njeno gradnjo.
Ko je okoli srede maja trotovina v trotovskem satu prvič pokrita jo odstranim in ponovno vrnem izpraznjen sat izdelane trotovine, s samo eno tretjino za gradnjo.
Če je družina že zelo čebelna ji odprem spodnjo mediščno (peto) etažo s praznimi, za vsak primer zgolj v medišču uporabljenimi sati in vanjo prestavim za hitrejšo zasedbo na toplo sredino označen sat čebel s pokrito zalego (da ne skrbim za morebitne zasilne matičnike in ga medenega ne točim). Veho prekrijem z matično rešetko (da se družina ne odloči širiti gnezdo v medišče).
 Slika B |
Na višku čebelarske sezone so v zgornjih dveh etažah sati z medom. Matične rešetke nad gnezdom ni več. V srednjem panju je vstavljen lovilec varoj v enosatni matični izolator. Zalega zunaj izolatorja je v maksimalnem obsegu (rumena) in se že 10 dni pred izpustitvijo matice iz izolatorja popolnoma izleže, da gre tudi zadnja varoja iz te zalege na razmnoževanje v lovilni sat predno ga odstranim.
Nadaljujmo energično junija.
Glavni namen gornjih ukrepov je, da se družina maksimalno razvije brez rojnega razpoloženja do pričetka (mojih) glavnih paš v gozdu in na lipah (lipku). Seveda se hkrati z največjim razvojem čebel množijo v družini tudi varoje, ki jih nikoli čisto ne zmanjka.
V tem času - v začetku junija - nastopi moj ne-kemični ukrep proti varoji.
Odstranim sat že drugič pokrite trotovine in poiščem matico ter jo dam v že prej pripravljen moj AŽ-matični izolator s satom izdelane trotovine. Vstavim ga med dva razstojišča spodaj, sredi dvoetažnega gnezda - obdanega na vseh straneh z zaleženimi sati (da imajo čebele najboljši kontakt z matico in ne pride, med drugim, do občutka brezmatičnosti s posledico vlečenja zasilnih matičnikov).
Za še močnejšo ojačitev čebelje družine po možnosti lahko tedaj dodam v drugo servisno etažo tik pod gnezdo par satov s čebelami in pokrito zalego iz pomožne družinice.
Ob zadostni čebelnosti družine in obetavnem pričetku paš odprem takrat še gornjo mediščno etažo, v katero tudi namestim prazne mediščne sate.
Hkrati z namestitvijo izolatorja - lovilca varoj, odstranim matično rešetko nad veho pod mediščnimi sati (saj je matica v "priporu").
Tudi protirojne trotovine v posebnem satu ne rabim več iz podobnega razloga!
Ko je okoli srede junija v izolatoju - lovilcu varoj - zalega pokrita, jo izpraznim in vrnem v ponovno zaleganje. Del tega sata puščam kot gradilnega za zamik, oz. podaljšanje zaleganja in s tem neprekinjenega lovljenja varoj, ki drugje v panju ta čas nimajo možnosti prehajanja v pokrivajočo zalego.
Čez en mesec, v začetku julija matico izpustim iz izolatorja, da prične zalegati zimske čebele v njenem prvotnem dvoetažnem gnezdu. Če bi bilo z njo karkoli narobe, jo lahko ob tej priliki zamenjam po znanem postopku. Najraje pa prepustim po potrebi menjavo čebelam. Še neopokrita zalega na gradilnem delu sata v izolatorju pa lahko še 10 dni po izpustitvi matice lovi varojo, ki jo nato izločim po odvzemu izolatorja.
Varoja ima na ta način v čebelji družini od pol do enega meseca dni časa, da najde in preide na razmnoževanje v trotovsko zalego tik pred pokritjem, ki je tedaj edina v panju! Na ta način je vsaj teoretično domala vsa varoja iz panja odstranjena in družina nje rešena za eno leto. Daljša praksa bo pokazala, če to v resnici drži. Seveda pa ta zamudnejša in vsakoletna metoda pri meni takoj odpade, če bo potrjena "malocelična"! Da bi le!
Sredi julija je pri meni konec glavnih paš in takrat naj bi bil panj poln medu, tudi v znatni meri v izleženih satih gnezda. Tedaj izpraznim mediščni etaži ("čebelarjev" med odvzemam - točim - samo enkrat na leto, (ker imam rad med iz mnogih medenih rastlinskih virov in imam zelo nerad večkratno delo s točenjem). Iztočene sate vstavim zvečer v čiščenje in popravilo v obe spodnji "servisni" etaži, nato pa v shrambno omaro ali v nadaljno čuvanje čebelam vspodnji etaži pod gnezdom.
Takoj po odvzetju medu iz medišč, ki ostanejo prazna satov, a odprta za umik sterejših čebel iz gnezda, vstavim in primerno napolnim z redko sladkorno tekočino moje pitalno korito z regulirano hitrostjo odvzema (najbolj počasi z odprtino za eno čebelo). Družina mora imeti spodbudo za obilno zaleganje zimskih čebel in dovolj ugodnega časa za počasno predelavo in dopolnitev zimske zaloge sladkorne tekočine v sladkorni med.
Končajmo poleti.
Ko opravimo zgoraj opisane ukrepe je našega napornejšega čebelarjenja konec!
V poletni vročini ima čebelja družina, ki je še tudi zelo čebelna v šestetažnem AŽ-maksiju, veliko udobje. Čebele, ki niso zaposlene v gnezdu in tudi donosnih paš ni več, se umaknejo na ostenja izpraznjenih, a odprtih zgornjih dveh mediščnih etaž in tudi v prostor spodnjih "servisnih" etaž. Udobno lahko organizirajo dvoetažni gnezdni prostor za brezhibno zimovanje z zadostno zalogo najprimernejše hrane (pri meni je zaradi senčne popoldanske lege čebelnjaka in razmeroma dolge zime nujna lahko prebavljiva čebelja hrana, ki jo je dal nekdaj - še z mojim očetom - naporni železniški prevoz čebel na ajdovo pašo, nato pa dobro predelana lahko dosegljiva in prebavljiva "paša" iz pitalnika s sladkorno tekočino.
Ko oktobra pritisne mraz se čebelja družina polagoma stisne na sate stalnega gnezda v srednjih dveh etažah. Tedaj zgornjo veho prekrijemo in toplo odenemo. Spodnji dve etaži s praznim satjem pa lahko ostaneta dostopni družini še do pričetka hujšega mraza, da jih varuje pred molji.
Moje družine v AŽ-panjih že od leta 1975 nimajo več na panjih panjska vratca. Prostor za okenci do nekdanjih vratc zapolnim na tesno z debelo blazino iz penaste gume, ki odlično toplotno izolira, prepušča vlago v notranjost čebelnjaka, ne dovoli pa prepiha. Čez vso skladovnico panjev po prvem novembru ovesim še veliko odsluženo posteljno pregrinjalo, da dam udobju čebel piko na i. Tedaj se poslovim tudi od klopice pred čebelnjakom, saj čebel skoraj ni več na spregled pred žrelom. Lahko pa jih kadarkoli in mnogo koristnega vidim skozi zamrežena panjska okenca.
 Slika C |
Zgornji panj je po paši izpraznjen in veha prekrita ter podnica toplotno izolirana. V spodnjem "servisnem" panju so vloženi iztočeni mediščni sati na čuvanje čebelam. Pripravljeno je vse za prezimovanje.
Bistvo AŽ čebelarjenja z mojo različico "lovilne" ne-kemijske oblike reševanja čebel pred varozo, je sedaj, upam, še nekoliko bolj razvidno iz tega prikaza.
Ta primer objavljam tukaj zgolj za informacijo in dokumentacijo, kaj se vse da s čebelami. Zato, da se izognem kakšnemu vzdihu: "Škoda, da tega nisem poznal!"… "Če bi vedel…". Res je. V najnovejšem, komaj dobro leto dni starem mega(lomanskem) čebelarskem učbeniku "Slovensko čebelarstvo v tretje tisočletje", na 952 straneh namerno (ker so odklonili objavo) ni podatka o neomejeno veliki prostorninski rabi navadnih AŽ-panjev. Kljub temu, da pri nas po teh najnovejših podatkih čebelari z AŽ-listovnimi panji v čebelnjakih 92,60% čebelarjev!
Tak način čebelarjenja je pri meni postal "zakon", ki ga spreminjam in izpopolnjujem le v podrobnostih.
Čebelarim torej z neomejeno veliko panjsko prostornino z navadnimi AŽ-panji v čebelnjaku - kar je bilo še nedavno utopija, in jo še sedaj mnogi "pospeševalci" našega čebelarstva nočejo videti, niti priznati (kar je problem v njihovo in splošno škodo). S podedovanimi, domala neuničljivimi skladovničnimi panji; s popolno zaščito panjev in čebeljih družin pred vsemi zunanjimi nadlogami; s pogledom med sate v vsaki panjski etaži; z rokovanjem pri upravljanju s čebelami samo s težo enega sata, sede ne pručki ali stolu in ob vsakem vremenu; kjer družini samo odpiram ali zapiram posamezne etaže - - in še kakšna ugodnost bi se našla, da ne izpustim posebno ugodnost edinstvenega kulturnega in apiterapevtskega vidika čebelarjevega in tudi kakega drugega interesenta za tesno, zdravilno sobivanje s čebelami v čebelnjaku.
Povdarjam ponovno, da sem prišel pri mojem čebelarjenju do spoznanja in prakso, da čebelarim še bolj s prepričanjem s starimi sati (satnic več ne uporabljam), ki jih čebele same po potrebi usposabljajo; v prosto gradnjo dajem čebelam AŽ-satnike z dvema vstavljenima letvicama; da prepuščam menjavo matice praviloma čebelam samim; da puščam čebelam ves med, ki ga skladiščijo v velikih vencih nad zalego, kar skoraj zadošča za zimovanje. Ne branim se za dopolnitev zimskih zalog pravilno dodati sladkorno tekočino, ki jo predelajo v sladkorni med. ITD.
To je moj pogled za čebelarjenje v NOVEM LETU 2013 v AŽ-trojčkih in sicer.
O ekonomiki nabave AŽ-panjev
Ekonomika sicer ni moje strokovno področje - ampak vsi smo v njo vpleteni. Med čebelarskimi debatami in celo znanstvenimi razpravami se često omenja trditev, da je čebelarjenje s skladovničnimi (AŽ…) panji v čebelnjakih neekonomično - predrago v primerjavi s čebelarjenjem v panjih, ki so prostostoječi. Kar pa je po moji presoji površno in zmotno mišljenje!Proti temu mnenju sem že večkrat navajal podatek, da je sicer nabava standardnega AŽ-panja primerjalno res lahko med najdražjimi panjskimu izvedbami. Vendar samo takrat, ko jih nabavljamo nove. Dalnjoročno pa so ti panji skoraj "večni". Saj trajajo že pri meni skoraj 80 let in nič ne kažejo, da bi jih bilo treba zamenjati za nove. Seveda imamo take panje zaščitene pred vremenskimi neprilikami v čebelnjaku. To je en važen ekonomski razlog.
Obstaja pa še veliko cenejši način "paviljonskega" čebelarjenja. Namreč preprosta "regalna" panjska ureditev v čebelnjaku (stalnem ali prevoznem). Jaz to panjsko obliko sicer ne prakticiram, ker imam dovolj starih, podedovanih, še vedno povsem uporabnih klasičnih AŽ-panjev. Mislim, da je v podobnem položaju veliko naših čebelarjev. Sem pa tudi domoljub in mi je pri srcu zdrava tradicija. Zato vlagam napore v iskanje možnosti sodobnih uporab in "nadgradenj" naših najbolj uspelih in množično uporabljanih panjev, kot so po mojem prepričanju iz prakse brez dvoma AŽ-panji. Šele, če tega in teh ne bi bilo več, bi poiskal drugačne rešitve.
Moj, žal že pokojni prijatelj (Lado Šušteršič), se je pred mnogimi leti na podlagi najinih čebelarskih razgovorov lotil posebne novogradnje panjev po mojih AŽ-maksi načelih. Čisto enostavno in poceni, pa še bolj funkcionalno, kot je to mogoče doseči z nakupi novih AŽ-panjev in njihovih sestavljanjem v AŽ-maksi sklope.
Način je v obliki nekakšnih polic ali regalov, ki predstavljajo posamezne panjske etaže z žreli. Po navpičnici pa omogočajo poljubno zapiranje ali odpiranje posameznih etaž. Po starih vzorih in iz moje prakse imajo ti "regalni" panjski oddelki zadaj samo premična, zamrežena okenca. So pa brez vratc, ki jih leto in dan nadomešča debela blazina iz penaste gume o kateri sem že veliko pisal.
Tako panjsko "satovje" je seveda možno narediti v poljubni velikosti. Jaz sem ga poskusil poimenovati "panjevje", pa ni bil nad tem navdušen prijatelj, češ, da se to sliši kot slabševalnica.
Da je ta panjska oblika daleč najcenejša med vsemi sodobnimi panjskimi sistemi pa menim, ni treba posebej dokazovati. Pripominjam, da je v takih panjih prijatelj uspešno čebelaril mnogo let. Sedaj ima podobne rešitve več naših čebelarjev.
 Šestintrideset-oddelčni AŽ "regalni" panj. |
Zalegalna gnezda so rumena, matice rdeče, medišča pa modra. V vsakem panjskem oddelku je po mojih izkušnjah v takih primerih dovolj devet AŽ-satov. Razmeroma tanke lesene ločilne plošče med posameznimi etažami /oddelki so kot okvirji z veliko srednjo odprtino, zapolnjeno z distančnimi letvicami, ki jih/jo jaz po potrebi prekrivam v mojih AŽ-maksijih brez vseh problemov za čebele, z aluminijasto ploščo. To se da narediti brez odpiranja panja.
Moj primer čebelje družine v kranjiču
Na primeru družine v pokonci postavljenem kranjiču lahko ponovno ilustriram moj pogled na nekatera zanimiva vprašanja, ki jih odpira čebelarska praksa in teorija.V pokonci nastavljen kranjič na stranski steni čebelnjaka se mi je vselil prileteli roj pred 17. leti (23. 7. 1996, ob 12,30). Ko mi je zaradi lakote in moje premajhne brige, pred par le ti ta družina čez zimo odmrla, sem ohranil vse njeno satje nedotakneno in vanj se je nato spet vselil nov priletelec.
Moja trpka izkušnja je, da je treba tudi družino na nepremičnem satju, čeprav težko, na vsak način kontrolirati, predvsem če ima dovolj hrane za zimo. Ne premalo in ne preveč! (recimo s tehtanjem ali s sondažno iglo…).
Druga stvar zadeva vprašanje, če je res nujno redno (na par let) družini obnoviti vse satje. Jaz sem že pisal, da čebelarim brez problemov tudi s (pra)starimi sati v redni uporabi. Seveda pri tem pazim, da so v mediščih AŽ-panjev v moji »maksi« uporabi vedno sati, ki pred tem niso bili v »tretiranih« plodiščih s kemičnimi pripravki.
Tudi po mojih izkušnjah vem, da znajo čebele same po potrebi obnoviti preveč staro satje! Sicer pa so na večkrat zaleženo satje naravnost zaljubljene! Dajejo mu absolutno prednost, če imajo možnost izbire. Novo satje brez satnic v tridelnih običajnih AŽ-satnikih mi zgradi v zadnjih letih le kakšen tuj priletel roj in roj iz mojega kranjiča.
Družina v mojem kranjiču ima torej že 17 let staro satje in se nič ne »pritožuje«. To dokazuje s tem, da vsako leto roji, ko panj skoraj raznese od obilja čebel. Vzamem od njega samo en roj v rojnem dnevu, ko sem pri čebelah in odprem »lesico«. Nato preprečim nadaljno izrojevanje z zaprtjem »lesice«. Torej sem v teh letih dobil od te družine 16 rojev in obilo užitkov pri opazovanju. Noben roj iz tega kranjiča mi ni ušel, čeprav sem redko fizično pri čebelah. Proti varoji pa moram panj z nepremičnim satjem, žal in zaenkrat, reševati s »tretiranjem«. Ker ne jemljem iz njega prav nič, me seveda ne skrbe morebitni sledovi kemije v njegovih nedotaknenih čebeljih pridelkih.
Ko sem v mladih letih kot 10 – 14- letni mulc (med 2. svetovno vojno) »igral« doma vlogo nadomestnega čebelarja v očetovi prisilni odsotnosti, smo tudi pri nas še na veliko čebelarili poleg žnideršičev tudi s kranjiči. Rojev je bilo iz vseh kranjičev vse polno – tudi kakšen tretjak. To močno rojenje jih nikoli ni do konca izčrpalo. So čebele pametne že iz prazgodovinskih izkušenj in zaustavijo rojenje še predno se izleže vsa zalega ter zadnje (najmlajše) matice uporabijo (eno od njih po medsebojnih spopadih) za ohranitev stare družine, ki je najbolj dragocena za ohranitev čebel.
Pa poglejmo kopijo lista iz moje tedanje beležnice, kjer se najdejo poleg drugih zanimivih podatkov tudi podatki o rojenju iz mojih kranjičev.
 Stran z tabelaričnim povzetkom čebelarjenja leta 1944 |
V forumu NOVA POT prikazujem različne možnosti nekemične borbe proti varoji pri čebelarjenju z AŽ-panji. Med njimi je ta, ki jo sedaj vključujem tudi v to spletno stran.
Ne slepimo se, da se pri čebelarjenju poleg duhovnih užitkov ne veselimo tudi medenih. Najlepše je imeti oboje! Torej z zdravimi čebelami do vseh teh radosti!
Eno od možnosti, kako je tudi z navadnimi, skladovničnimi AŽ panji v čebelnjaku (po AŽ-maksi metodi) mogoče prakticirati metodo sonaravnega (protivaroznega)
čebelarjenja, (ki je prikazovana doslej kot metoda, uresničljiva le v nakladnih panjih), prikazujem najbolj nazorno kar v dodani risbi.
 Slika desno "Rudijev" original, levo, v moji skici, pa približno enako prostoren in razčlenjen sistem čebelarjenja v AŽ-maksi (trojčku) |
Tudi z manj satja v posamezni etaži AŽ-maksi panjskega sistema
V AŽ-panjih se lahko enostavno (s "slepimi" sati ali pregradnimi ploščami) zoži vsako etažo na poljubno število satov v posamezni panjski etaži. Tako visok panj lahko učinkoviteje obvlada enomatična družina na petih do sedmih satov v posamezni etaži. Seveda je v tudi v nepredeljenih (brez distančnega vložka) dveh etažah zoženega zalegalnega gnezda v AŽ-maksiju možno urediti v posebnih satnikih in zoženih satnih razstojiščih podobne razmere, kot v primeru z "globokimi" sati v nakladnih panjih. V vseh drugih etažah pa so seveda lahko prostograjeni sati, npr. v "mojih" tridelnih običajnih AŽ satnikih, če niso dovolj primerni kar navadni AŽ satniki.Namesto običajnih mediščnih AŽ satnikov lahko uporabljamo tudi posebne, polovične AŽ satnike, ki jih po potrebi in želji za boljši izkoristek manjših paš ali pridobivanje sortnega medu, naležemo v vsaki etaži na enakega spodnjega.
Pozitivno pri AŽ-maksi sistemu je, kot vemo, da je čebelarju takoj dostopen in skozi zamreženo okence viden vsak sat v posamezni etaži, da je rokovanje s satom lahko, da je zaščita pred vsemi nevšečnostmi takega čebelarjenja optimalna, da omogoča hkrati idealen apiterapevtski program itd.
Prikaz na pet satov zožene rabe AŽ-maksija - šestetažnega AŽ-trojčka.
Na levi risbi "A" prikazujem prerez skozi tak panj na višku razvoja, ko po moji "prehodni" protivarozni metodi dam matico za mesec dni v enosatni izolator na sat trotovine, kot sem že opisoval. V tem prerezu se še ne vidi panjska zožitev, ampak tipična vsebina satja skozi etaže in lega panjskega odprtega žrela. V spodnjo etažo dajem po potrebi medeno satje (tudi za spodbujevalno krmljenje)ali satje za shrambo in zaščito pred molji. V drugo etažo prestavljam pokrito zaleženo satje iz gnezda, ki je v glavnem v srednjih dveh etažah. V zgornjih dveh etažah pa je prostor za skladiščenje medu po naravnih nagnjenjih čebel. Ko je v času glavnih paš matica v izolatorju pri opravilih za lovljenje varoj, - kot sem že opisoval,- ni potrebna matična rešetka med zalegalnim gnezdom in mediščemNa desni risbi "B" prikazujem razpored AŽ satov v zoženi rabi AŽ-maksija. V tem primeru je v vsaki etaži pet satov. Šesti sat je tako imenovani "slepi sat", ki je navaden satnik, prekrit z obeh strani z lesonitno ploščo. V prazen prostor za temi slepimi satniki vstavim na tesno eno ali več blazin iz penaste gume. Pa imam na ta način poljubno širok panjski prostor, ki ga po potrebi širim ali ožim.
Ob dobrih pašnih razmerah pa gnezdo spustimo brez posebne škode in komedij za etažo niže, da pridobimo še eno, tretje, mediščno etažo. V tem primeru namesto srednjega, odpremo spodnje panjsko žrelo . Lahko pa seveda pustimo tako, kot je in samo razširimo posamezne etaže na več satov s pomikom ali odstranitvijo posameznih ločilnih pregrad.
 |
"Pomagaj si sam in Bog ti bo pomagal"
 |
Pač! Prav tega dne se je vsaj nekaj čebeljih družin prebudilo in so poslale ven prve izvidnice ali pa zgolj tiste, najbolj potrebne iztrebljanja. Tega dne sem zjutraj snežno belino pred čebelnjakom posul s pepelom, da bo sonce sneg hitreje stopilo in bo ozračje pred čebelnjakom, ki v tem času nima popoldanskega sonca, milejše. Če opazite, imam tudi vsa panjska pročelja pobarvana v črno, da vsrkajo čimveč sončne toplote. Le okoli posameznih žrel sem čebelam in sebi dal pisane barvne razpoznavne znake.
Ker sem čebelam jeseni zagotovil dovolj pravilno razporejene hrane, tudi z nekaj sladkorja za lažje premagovanje daljšega obdobja brez možnosti otrebljanja, si ne delam skrbi, da bi bile lačne. Tudi izguba toplote iz gnezd, ki imajo od srede januarja že v sredini prvo zalego, me ne skrbi. Saj so, kot v "nebesih" v skladovničnih (AŽ- panjih) z dvojno prednjo steno in vlago prepustno, toplo odeto gornjo in zadnjo površino panjske skladovnice v zaprtem čebelnjaku.
Seveda se čebelje družine, če so močne in pravilno nakrmljene, znajo upirati mrazu tudi v "špartanskih" razmerah, brez takih ugodnosti. Hvala bogu! Jaz pa čutim z njimi bolj po človeških merilih. Zakaj pa nekateri najbolj senzibilni čebelarji rečejo celo, da so čebele naše sestre? Ko se poslove od življenja, pa umro - ne poginejo.Torej jim pomagam, kot bi sestram.in bratom ali vsakemu bitju, s katerim sočustvujem.
Vsi poznamo reklo, zapisano v naslovu tega prispevka. Sedaj veste, kam "pes taco moli"? K temu, da se ni pametno zanašati na slučajnost "kar bo, pa bo", temveč usodo vzemimo v svoje roke in storimo vse, kar moremo in znamo, da se naj nato čim bolje izteče. Nato pa lahko pričakujemo tudi kakšno dobrodošlo uslugo od Vsemogočega!
 |
Zime letos noče biti konec…
 |
Vesel sem, da so žive še skoraj vse družine. Le priletela družina v pokonci postavljenem kranjiču in manjša družinica v eksportnem sedemsatarju ni imela te sreče. No ja, saj za "pogreb" kakšne družine ni kriva sreča, pač pa okoliščine, na katere ni bil čebelar dovolj pozoren, da bi jih preprečil!
Družini v kranjiču je zmanjkalo hrane, ker sem jeseni preslabo ocenil (prepričal se nisem s tehtanjem panja…), koliko ima svojega medu in koliko ji moram dodati sladkorja.
Družinico v eksportnem sedem-satarju pa bi moral že jeseni podreti ali vsaj preseliti, ker je nisem mogel pozdraviti močne napadenosti poapnele zalege (bila je v skrajni, najbolj senčni in vlažni spodnji vrsti panjev v čebelnjaku).
 Vrba iva in druge zgodnjo pomladne rastline so s cvetjem tudi v zakasnitvi ali še celo pod debelo snežno odejo okoli čebelnjaka. Na kopnih, bolj sončnih pobočjih pa prve nabiralke že najdejo koške obnožine in kakšno kapljico letošnje medičine |
 V Ljubljani, pri mojemu prijatelju Igorju, je na vrtu pod velikim grmom leske ta čas bujna cvetlična preproga. Njegov panj čebel pa še vedno prezimuje v posebni sobi Igorjeve hiše |
 Po dolgi zimi se prileže topel, sončen dan in prvi temeljitejši čistilni sprelet. Čebelam sem ta dan pomagal očistiti podnice panjev |
 V snegu pred čebelnjakom je tak dan lahko opaziti čebelje čiščenje. Iznešene mrtvice in kakce |
NEKEMIJSKA METODA Z IZOLATORJEM
| Lovljenje varoj v AŽ-matični izolator Pri iskanju učinkovitih biotehnoloških ukrepov proti varojam sem se kot ljubiteljski čebelar in inovator ustavil ob podatkih, da se varoje ne morejo razmnoževati brez čebelje zalege ter da obstajajo kratkožive in dolgožive varoje. Prof. dr. Jože Rihar je v knjižici Varoza čebel iz leta 1999 na strani 26 zapisal: "Konec zime in pomladi se porajajo kratkožive generacije, ki živijo le 12 do 15 dni Po kresu julija in avgusta) se začnejo pojavljati dolgožive generacije samic, ki živijo od 2 do 12 mesecev. Na teh podatkih temelji že precej metod boja proti varojam: prekinjanje zaleganja, lovljenje varoj s trotovsko in delavsko zalego, izločanje zadnje zalege, odvzemanje zalege in nato uničevanje varoj na čebelah z najrazličnejšimi apiterapevtskimi sredstvi, feromonske pasti itd. Pri metodi, ki sem jo razvil za uporabo v AŽ-panjih, uporabimo matico, da približno mesec dni zalega samo na enem satu sredi gnezda, pokrito zalega s tega sata pa odstranjujemo skupaj z varojami. Predpostavka tega ukrepa je: ker kratkožive varoje z izjemo tega sata nikjer drugod v panju nimajo možnosti prehajanja v odkrito čebeljo zalego, ta prevzema vlogo lovilnega sata za varoje. V določenem času (približno mesec dni) z (dvakratnim) izločanjem zalege iz lovilnega sata poberemo in uničimo domala vse varoje, ki so v panju (po dr. Liebigu v knjigi Einfach Imkern na ta način odstranimo 95 % varaj). Metoda temelji na podatku o spomladanskih kratkoživih varojah in njihovi potrebi, da v najkrajšem času (v nekaj dneh) poiščejo priložnost za razmnoževanje v čebelji Vso zalego obravnavane čebelje družine, ki je zunaj lovilnega sata, namreč po tej metodi ob začetku postopka pustimo v panju. Ker se čebele delavke izlegajo 21 dni, troti pa 24 dni, je treba lovilni sat v družini pustiti še nekaj dni več (najmanj teden dni), torej skupaj okroglo mesec dni. Za praktično izvedbo te zamisli v mojem AŽ-čebelarstvu sem moral konstruirati primeren enosatni matični izolator za vstavitev med razstojišča AŽ-panja in razmisliti o podrobnostih tehnologije njegove uporabe. Pri pripravi tehnologije sem izhajal iz razmisleka, kdaj bi prekinitev intenzivnega zaleganja v čebelji družini povzročila najmanj škode oziroma kdaj bi bilo to celo koristno. Hitro sem ugotovil, da je to lahko nekaj manj kot mesec dni pred koncem glavne paše (pri meni je to v sredini junija). Če želim, da bodo čebele polno izrabile glavno pašo (pri meni je to lipovec), saj v tem obdobju ne smem oslabiti njihove nabiralne moči in nabiralne vneme. Ker se obdobje paše na lipovcu prekriva z zadnjim delom rojilnega obdobja, je zapora matice v enosatni izolator tudi dodatna možnost za preprečevanje izrojitve ali vsaj varovalka pred pobegi rajev. Enomesečna prekinitev normalnega zaleganja čebel sredi poletja tudi ne ogroža priprave čebelje družine na prezimovanje in je podobna naravnemu stanju družine, ki je rojila in pri kateri začne mlada matica po navadi zalegati šele tedaj, ko se izleže vsa zalega prvotne matice. Svoj izolator in metodo sem preizkusil pri dveh močnih enomatičnih družinah v maksi AŽ-panjski kombinaciji. Matico sem dal v izolator na starejši sat (tega matica najraje zaleže) z delavskimi in trotovskimi celicami. Tega sem pred tem izrezal in vgradil v nekoliko manjši viseči lovilni satnik. Čez 14 dni, ko je bila v lovilnem satu pokrita domala vsa zalega, sem ga odstranil in zamenjal za praznega. Na matico sem seveda pazil in jo prenesel na nov sat. Čez nadaljnjih 14 dni je lovljenja varoj konec. Izolator sem odstranil in matico spustil med čebele. Takoj nato sem število varoj v družini preveril s preizkušenim in še vedno učinkovitim kemičnim sredstvom prati varozi - s perizinom. Čebele so dobro sprejele omejitev matice v izolatorju, na zaleženih satih zunaj izolatorja pa niso potegnile zasilnih matičnikov. Vso pokrito zalego, odvzeto iz izolatorjev, sem odkril, stresel na papir in pregledal. V lovilnih satih, ki sem jih odvzel najprej (po 14 dneh), je bilo po pričakovanju približno desetkrat manj varoj kot v tistih, ki sem jih odvzel nazadnje, saj so se varoje za razmnoževanje lahko zatekle samo še vanje. Začudil pa sem se, ker je bilo glede na število pokritih celic približno enako število varoj tako v trotovski kot v delavski zalegi. Tega seveda nisem pričakoval, navaja pa me na to, da bo v prihodnje morda celo bolje, če bo v lovilnem satu po večini zalega čebel delavk, ki jo je v satu zaradi manjših celic precej več, in ne trotovska zalega. Opazil sem, da matica v izolatorju zelo hitro zaleže že izdelan prazen sat, zato bi bilo v prihodnje koristno pustiti v satniku nekaj praznega prostora za prosto graditev satja, saj bi s tem podaljšali čas zaleganja lovilnega sata. Že izdelan starejši sat v izolatorju pa tudi zagotavlja, da bo matica lahko takoj začela zalegati, čeprav morda čebele niso razpoložene za graditev satja. Najbolj nestrpno sem pričakoval rezultat kontrolnega zatiranja varoj v čebeljih družinah brez zalege (s perizinom) po končanem poskusu. Odpadlo je res samo par varoj! Glede na te podatke bi bil lahko več kot zadovoljen s to metodo, če se iz izkušenj ne bi zavedal, da je pri čebelah in verjetno tudi pri varojah še veliko neznank in spremenljivk. Poleg tega sem opisani poskus v mojem ljubiteljskem malem čebelarstvu opravil samo pri dveh pridobitnih družinah, kar pa naj ne bi bilo moteče, saj je podobne znanstvene raziskave s podobnimi rezultati izvedel in opisal tudi dr. Liebig. Določen pomislek pri tej metodi se poraja zaradi potrebne izdelave izolatorja (čeprav ga lahko koristno uporabljamo tudi za druge namene) in zaradi kar precej zahtevnega postopka pravilne izvedbe ukrepa. Če pa bi bila ta biotehnološka metoda - ob dopolnitvah in izboljšavah, ki so še mogoče - nedvoumno spoznana in dokazana za učinkovit način odstranjevanja varoj, bi se vsaj čebelarji z manjšim številom čebeljih družin lahko sprijaznili tudi s temi težavami. Saj bi bila - vsaj do odkritja še učinkovitejših in preprostejših metod ali sredstev - ena redkih, s katero bi iz družine samo enkrat v sezoni odstranili iz čebeljih družin toliko varoj, da vnovično zatiranje ne bi bilo več potrebno, pri tem pa zaradi uporabe strupenih snovi tudi ne bi škodovali zdravju čebel ali svojemu zdravju, ne bi nam bilo treba odštevati denarja za vsakokratna "zdravila", ne bi bilo škode na okovju panjev, prav tako pa ne bi čisto nič zmanjšali kakovosti čebeljih pridelkov! |
Članek si v originalu lahko ogledate tu:"Zatiranje varoj in matični izolator" in je bil objavljen v 11. številki, Slovenskega čebelarja leta 2009.
Morda je prilika, da na tem mestu sedaj še malo bolj natančno pojasnim mojo nekemijsko metodo ukrepa proti varoji.
Že na začetku povem, da ta metoda žal zahteva več dela kot vse sedaj uporabljane "kemijske" metode.
Glede dela pa se sploh ne more primerjati z "malocelično" metodo, ko in če bo zaživela in tako ne bo v zvezi z varojo nič dela! Idealno, da bolj ne bi moglo more biti!
Zase sem si svojo metodo zamislil, ker tudi želim zdrav način zase (moj med…) in za čebele (trote nekoliko izvzamem), ne gledam pa na čas in delo, ki ga imam pri vzdrževanju (gojenju) mojih čebel. Kot sem že rekel, sem mali, ljubiteljski čebelar in nimam v prvem planu ekonomski interes pri gojenju čebel! Zato domnevam, da bi ta metoda lahko zanimala le mojemu tipu čebelarjenja primerljive čebelarje. Teh pa vsaj po statistikah ni tako malo!
Kako poteka ta moja nekemijska "lovilna" protivarojina metoda:
Vrši se v času rojnega obdobja čebeljih družin (junija) in glavnih paš, ko so družine že dosegle svoj številčni višek populacije (pomembno za izkoristek paš) in je že po naravni poti (z naravnim rojenjem) v tem času zaleganje prekinjeno ali vsaj omejeno.
- Prvi ukrep. Takrat (okoli 1. junija) izvršim najbolj kočljiv (zamuden) del cele metode: poiskati moram matico in jo dati v moj enosatni izolator ("škatljo" z obešenim satom, z večinoma izdelanim trotovskim satjem, ki gre med dva AŽ-razstojišča in ima na obeh straneh matično rešetko). Izolator vstavim v sredo gnezda, da ima matica v njem kolikor mogoče tesen kontakt z še obstoječo zalego in čebelami.
- Drugi ukrep. Ko je večina trotovske zalege v izolatorju pokrita (čez okoli 14 dni ali okoli 14. junija), izolator vzamem iz panja, viseči lovilni sat dvignjem, matico ujamem v lovilne klešče, čebele z njega ometem preko sipalnika nazaj v panj, vstavim v izolator že prej pripravljen nov, samo deloma izdelan trotovski sat, da je več prostora za postopno dogradnjo trotovskih celic in nanj spustim matico, ga vložim v izolator in vstavim nazaj na svoje mesto v panj.
- Tretji ukrep. Čez novih 14 dni ali okoli 28. junija odprem matici izhod iz izolatorja, da prične prosto zalegati na satju njenega gnezda. Izolator z zaleženim satom pa še pustim v panju, da lovi še en teden varojo v preostanek pokrivajoče trotovske zalege v gradilnem delu lovilnega sata.
- Četrti ukrep. Čez en teden ali okoli 6. julija izolator s pokritim satom trotovine odstranim iz panja, vrnem na njegovo mesto dva lepa prazna sata in zaključim postopek lovljenja varoj za to leto.
Matica je v izolatorju en mesec = 30 dni.
V panju sicer ostane v začetku postopka vsa zalega, ki približno en teden po začetku ukrepa še vedno samo ta nudi varoji možnost prehajanja v zalego pred pokritjem.
Kako pa se varoja lovi v izolatorju?
Po 9. dneh od zgoraj opisane vstavitve izolatorja ima varoja v panju možnost prehajanja v čebelno (najraje pa trotovsko) zalego samo v izolatorju. To traja skoraj en mesec (po gornjih podatkih 27 dni).
Zadnja zalega, skupaj z varojo v njej, se v tej čebelji družini iz prvotno zaleženih satov, ki jih pustim poleg izolatorja, izleže po 24 dneh (trotovska).
Skoraj dva tedna (12 dni) ima tudi zadnja varoja iz zadnje poležene zalege v panju čas, da gre na razmnoževanje v edino pokrivajočo zalego, ki je v izolatorju (če bi bilo to časovno premalo ali preveč se v praksi lahko spremeni!).
Kot rečeno, sem tak poskus opravil pred leti v dveh normalno razvitih družinah in imam za to dokumentacijo v že objavljenih foto posnetkih.
Med poskusom nista družini čutili osirotelosti zaradi matice v tako vstavljenem izolatorju, da bi potegnili zasilne matičnike. Tudi nadalnji razvoj poskusnih družin je potekal normalno.
Ti dve družini tisto leto nisem tretiral proti varoji z ničimer in sta se normalno razvijali. Koliko varoje sem s tem odstranil iz družine ne vem. Očitno pa dovolj za normalno preživetje poskusnih čebeljih družin.
Poskusa pa v naslednjih letih nisem nadaljeval, ker je bilo na voljo veliko učinkovitih in neprimerno enostavnejših kemijskih sredstev proti varoji - seveda strupenih. Med pa zato točim pri moji velikoprostorski rabi žnideršičev samo mediščnih satov, ki zagotovo niso bili v plodišču v kontaktu s kemikalijami.
Prihodnjo sezono (2013) bom vsekakor nadaljeval s tem "lovilnim" poskusom in bom obveščal o rezultatih.
 |
Razmišljam o podrobnostih: Nad varojo (v "prehodnem" obdobju iskanja še boljših metod) - z lovljenjem
Kot sem rekel, najbolj se moramo v tem času čebelarji osredotočiti na varojo. Da rešimo čebele - in pomagamo sebi ter odjemalcem čebeljih pridelkov.Vzel sem si čas in še enkrat premlel mojo metodo, ki jo nameravam letos (2013) vsekakor ponovno spraviti v tek v tem "prehodnem obdobju" vsesplošnega iskanja najboljših protivaroznih ukrepov. Seveda tudi pri "moji" metodi velja "nekakšen čebelji zakon" treh let, da se stvar kolikor toliko potrdi.
Iz enostavno risanega diagrama, ki ga prikazujem skiciranega spodaj, se vidi bolj nazorno, kako (naj) ta metoda deluje:
Zavedam se, da je nekaj stvari v moji metodi nasprotju z nekaterimi najstrožjimi postavkami naravnega čebelarjenja, vendar za čebele neškodljive:
Te so:
Teoretična izhodišča moje metode so naslednja (datumi so okvirni, a pomenljivi):
Postopek izvršim enkrat na leto v štirih "korakih" (ukrepih), od okvirno 1.junija do 10. julija, ko je družina na višku razvoja in predno se prično glavne paše in predno se izlegajo zimske dolgožive čebele in varoje:
- Okoli prvega junija matico dam v izolator sredi gnezda, na tridelni trotovski sat z dvema tretjinama že zgrajene trotovine in v eni tretini z nastavkom za gradnjo trotovine. Navajajo, da varoja najraje gre v trotovino (dr. Rihar piše, celo v 90% primerih).
- Prej, kot bi se lahko izlegli prvi troti, okoli 20. junija, zamenjam trotovski sat iz izolatorja s pokrito zalego z novim na isti način, kot v začetku. Ko imam čas, odvzeti sat izpraznim in pregledam vsebino. Vanj se je vlovila varoja, željna zaleganja, (menda po dr. Riharju že v 3. - 1o. dneh preide ponovno v celico z žrko), ki je bila dotlej na čebelah te družine zunaj zalege, ki jo v celoti puščam v panju in se izlega (troti) 24 dni, to je do okoli 24. junija. Za časovno podaljšanje zaleganja matice v izolatorju in s tem ustvarjanje nepretrganih možnosti lovljenja varoj v to zalego, poskrbi gradilna tretjina trotovskega sata. Ta gradilni del čebele zgrade postopno in ga tako tudi matica zaleže. Seveda pa brez pašne stimulacije čebele gradilnika morda ne bi zgradile. Za tak primer pa sta tu dve tretjini že zgrajenega satja. Pa tudi zato, da matica, dana v izolator, lahko tam takoj nadaljuje z zaleganjem in se čimprej ustvarijo pogoji za lovljenje varoj.
- Po enem mesecu pripora matice v izolator (okoli prvega julija) le-to izpustim - odpremo ustrezno odprtino na izolatorju ali odstranim pripeto matično rešetko. Matica sedaj lahko zalega čebeljo zalego v pravkar izleženo satje ob izolatorju, ki jo dojilje sedaj že krmijo tako, da postanejo čebele dolgožive in prežive zimo. Ta izlov varoj zagotovi, da so nove generacije čebel zdrave in brez poškodb. Izolator z delom nepokrite trotovske zalege pustim po izpustitvi matice še 10 dni na svojem mestu, da ta čas lovi preostanek varoj, ki je morda še v panju odkar se je proti koncu junija izlegla zadnja "stara" zalega iz panjskega satja in iz nje zadnje varoje. Predno bodo našle te varoje primerno stare žrke v novozaleženih satih sedaj izpuščene matice, jim dajem možnost prehajanja v to zadnjo, še odkrito zalego v izolatorju.
- Predno bi se pa ponovno (drugič) hotela izleči trotovska zalega v izolatorju, to je okoli 10. julija, izolator s trotovskim satom odstranim, na njegovo mesto pa dam lepa, že večkrat zaležena sata, da ju matica (čebele!) vključijo v novo zalegalno gnezdo.
Pri tej "lovilni" metodi je še kaj povedati:
- Zalege ni izven izolatorja samo par dni (ca. 5), kar ni škodljivo za skoraj popolno izlovitev varoj iz družine. V izolatorju, ki je v panju sicer en mesec in deset dni pa se varoja efektivno lovi en mesec (ker drugje v panju ni primerne čebelje, oz. trotovske zalege! Samo dvakrat po ca 5 dni, ko matica v izolatorju pričenja zalegati trotovski sat, se varoja v izolator ne lovi, ker v njem ni žrk primernih starosti in čaka na bližnjo priložnost.
- Mora pa se še nesporno potrditi, da je metoda zadosti učinkovita za čebeljo družino brez vseh drugih protivaroznih pomagal. To bi šele z večjo gotovostjo videli pri zapovrstnem vsakoletnem ponavljanju vsaj 3 leta pri številnih, najbolje vseh, družinah v poskusnem čebelnjaku. (Seveda jo sicer lahko po mili volji preizkušamo tudi drugače, pač vedno na lastno odgovornost).
- S to metodo hkrati preprečim morebitno rojenje družine v najbolj rojnem delu leta.
- Istočasno dosežem največjo nabiralno sposobnost družine v času glavnih paš, ki ohranja vse čebele na višku razvoja in jih lahko usmeri na pašo namesto na vzrejo dodatnih kratkoživih čebel za popašno obdobje.
- Družina z matico v izolatorju med glavno pašo in polegajočo zalego na satih gnezda nareja velike vence medu nad in ob (dvoetažnim) gnezdom, ki ostanejo družini za prezimovanje na njihovem medu ob - po potrebi - samo delni kasnejši dopolnitvi sladkorja.
 Grafični prikaz s časovnico lovljenja varoj: Programska shema lovljenja varoj v enosatni matični izolator (ki se ga namesti med dva razstojišča AŽ-panja in ima za matičnima rešetkama na obeh straneh tridelni sat. Dve tretjini sata z že zgrajeno trotovino. Eno tretjino za njeno gradnjo. Vse se odvija med 1, junijem in 10. julijem, v času glavnih paš, na višku razvoja čebelje družine in na višku nagnjenja k rojenju. Varoja se predvidoma ulovi v zadostni meri za normalni razvoj družine v enoletnem obdobju. Družina ni prikrajšana na številu pašnih čebel, ki se lahko bolj posvete paši, kot negi zalege. |
Proti varoji brez kemije, za silo, tudi z enostranskim izolatorjem v AŽ-satniku.
Poskušamo proti tej nadlogi vse mogoče, a trenutno smo (vsaj v Sloveniji in v tem delu sveta) vsi še (pre)močno na kemiji! Moja zamisel temelji na znanem principu odstranjevanja varoj iz lovilnega sata čebelje zalege v katerem se razmnožuje varoja. Čudi me, da je v tej smeri tako malo praktičnih napotkov. Zato sem dobesedno moral "izumiti" svojo pripravo in postopek.Na kratko ga (ponovno) osvežim:
Sestavil sem enosatni matični izolator - to je "škatlja", ki se vstavi v sredo čebeljega gnezda. Odpre se zgoraj in v njej visi satnik z delno že zgrajenim, pretežno trotovskim satjem. Obdana je na obeh velikih straneh z matično rešetko.
Na višku razvoja čebelje družine (pri meni pred glavno pašo konec maja) vanj damo njihovo matico. Ko je čebelja zalega (najbolje trotovska) tudi v gradilnem delu "lovilnega" sata pretežno pokrita (čez ca. 15 dni), jo odstranimo in "vajo" ponovimo, topot z nekaj ostankov še ne pokrite zalege, da se lovljenje ne prekine..
Varoja po ca. 9. dneh od pričetka "lovljenja", nima v tej čebelji družini nikjer drugje možnosti vstopa v čebeljo zalego pred pokritjem, kot v lovilnem satu. Po ponovnih ca. 15 dneh matico spustimo, lovilni sat s še nekaj odkrite zalege pa pustimo v panju do popolnega pokritja.
Čebelja družina na višku razvoja in ob najboljših pašnih pogojih z enomesečno prekinitvijo vzreje čebel ni videti prizadeta. Saj je ob rojenju z zalego domala enako. Ostanejo ji pa vse, z gojenjem zalege manj obremenjene čebele, rojenje je preprečeno, posvetijo se lahko beri medu.
Koliko pa je pri tem manj varoj? Vsaj tiste manjkajo, ki jih na ta način polovimo in tudi one, ki bi se namnožile v enem mesecu iz čebelje zalege. Po mojih izračunih in prvih rezultatih preizkusov za tisto leto ne rabimo drugih protivaroznih ukrepov.
Seveda pa je s to metodo precej dela, zato je najbrž tako odrinjena in sem jo odrinil zaradi komoditete začasno tudi jaz. Saj je mnogo lažje v panj nekaj popihati, posuti, poriniti in je opravljeno. Da ne omenim metodo samoobrambe čebel samih, ki se preizkuša v naših razmerah, ko čebelarjem ne bo treba nič takega delati in bodo pridelki čisti.
 Načrt za protivarozni matični izolator, ki se vstavi med dva razstojišča v AŽ-panju |
Enostranski enosatni izolator za lovljenje varoje v običajnem AŽ satniku
Različica mojega AŽ-matičnega izolatorja za vstavitev med dva razstojišča je zgoraj prikazani matični izolator, narejen kar iz navadnega AŽ-satnika. Značilnost tega izolatorja, katerega osnovna zamisel sem povzel iz tujega vira je, da rabi v panju najmanj prostora - toliko, kot en navaden sat - saj tudi je narejen iz navadnega satnika! Da matica v njem zalega celice samo z ene strani in je preproste izdelave.Na eno stran satnika pritrdimo tanko čvrsto ploščo, iz ustreznega materiala, (plastika, kovina…). Nanjo privoskamo satnico ali starejši sat, ki mu z ene strani ostrgamo celice. Nato pa še s škrnjaki pripnemo na satnik premično matično rešetko.
Pomanjkljivost tega izolatorja pa je približno polovica manjša količina celic v njem. Celice, ki jih matica zalega in vanje vstopajo varoje, morajo biti zaradi prostorskih omejitev za čebele - delavke, ne pa za trote.
Tak enostranski izolator verjetno povzroča nekoliko slabši kontakt ali dostop do čebel in varoj, ki jih ima namen loviti. Zato lahko povzroči kakšno težavo. Zasilne matičnike, manj ulovljenih varoj…? Posebno, če ga uporabimo v večjji čebelji družini.
Potrebno si bo pač nabrati (najbrž samo amaterskih) izkušenj!
 Enostranski enosatni izolator za lovljenje varoje v običajnem AŽ satniku |
Kako lahko lovimo varojo brez kemije v navadnih, (dvoetažnih) AŽ-panjih?
 |
Vse bolj mislim, da je in ostane to moj osebni način čebelarjenja, skladno z reklom "vsak po svoje, Bohinc pa s svedrom". Moje poročanje o njem pa me razbremeni očitka egoizma - da nekaj skrivam zase - in je morda le v (domnevno) teoretično korist kakšnemu bolj pronicljivemu analitiku čebelarjenja ali zgodovinopiscu, da se ovrže trditev (dogma), kako je AŽ-panjski sistem zanič, ker ne omogoča čebeljim družinam in čebelarjenju z njim poljubno velik panjski prostor. Da je zato nujno preiti in uvesti tudi v Sloveniji nakladni panjski sistem, ki to omogoča in kar se pri nas, kot zakleto neuspešno poskuša že desetletja.
Sedaj bom bom torej s teh razlogov poskusil razložiti, kaj se da storiti tudi v zvezi z lovljenjem varoj v čisto navadnih AŽ-panjih v kakršnjih čebelari večina naših čebelarjev.
Takole:
V risbi prikazujem tri glavne čebelarjeve ukrepe pri protivaroznem čebelarjenju brez kemikalij s čebeljo družino v navadnem AŽ-panju - "našem panju", kot se ga je prijelo poimenovanje kmalu po navdušenem sprejemu med našimi čebelarji.
Ukrepi sledijo od začetka (vrha) navzdol pod oznakami A, B, C.
Na levi strani je shematični prikaz v vdolžnem prerezu skozi panje (od žrela do premičnega okenca za sati v "hladni stavbi", ki pa se je izkazala v stoletni rabi za dokaj ugodno, tako za čebele, kot za čebelarja!
A - Pričenjam s prikazom postopka po glavni paši, ko izpraznim medišče, in družino postopno dokrmim za zimovanje. Pri tem pazim, da družina še lahko razvije v plodišču zadosti zimskih čebel in jo pri tem ne ovirajo pretirane zaloge medu in peloda.
Pred zimo panj, zložen na tesno v skladovnici čebelnjaka, odenem na tesno nad plodiščem in od zadaj za okencema pri snetih vratcih vložim na tesno debelo blazino vlago prepustne penaste gume.Tako čebele udobno prežive tudi zelo dolgo zimo in se spomladi samodejno razvijejo do tistega maksimuma, kot ga omogoča 9 ali 10-satno plodišče (z zalego - razen nekoliko manj na "pokrovnih" - na vseh satih plodišča). Predno bi se razvoj v kakšni družini že pričel nagibati v rojno razpoloženje (kar vidimo skozi okence, da je "črno" čebel - okoli sredi maja), ji dam namesto manj zaleženega stranskega sata, v zaleganje in delno v gradnjo tridelni trotovski sat in odprem družini dostop v, s praznimi sati napolnjeno medišče.
B - Tik pred (mojo) glavno pašo (na lipku in smreki) okoli 1. junija, izvedem moj protivarozni tehnološki ukrep. Matico dam v enosatni matični izolator, - ki ima na obeh straneh matično rešetko, - med dva srednja razstojišča v plodišču. Medišče je sedaj seveda odprto, brez(!) matične rešetke in vanj na sredino prenesem kak sat iz plodišča , ki nima ostankov sladkornih zimskih zalog. Varoja v družini se po desetih dneh (ko ni nikjer drugje v panju primerne zalege) prične v izolatorju "loviti" v trotovsko zalego, ki jo takoj zalega matica v že izdelani del sata s trotovino, nato pa še v gradilni del sata, kot ga čebele dograjujejo v izolatorju. Predno bi se v izolatorju pričela zalega izlegati (ko je zalega pokrita), zalego z varojo v njej iz njega izpraznim in ga ponovno na isti način vložim v izolator, skupaj z matico, ki ta čas čaka zaprta v lovilni klešči.
C - To vse skupaj poteka med glavno pašo - pri meni do začetka julija, ko je v družini največ pašnih čebel in najmanj zalege ter je družina brez rojnega razpoloženja. Poleg protivaroznega ima ta ukrep tudi druge koristne učinke, ki sem jih opisoval drugje, jih pa lahko hitro ugotovi čebelar, če to metodo dobro preizkusi.
Deset dni pred odstranitvijo izolatorja, odstranim z njega matično rešetko, da matica lahko prične spet normalno zalegati satje v plodišču - ta čas seveda že za porajanje dolgoživih zimskih čebel. Mediščne sate po koncu paše odstranim (iztočim), a do zazimitve pustim izpraznjeni mediščni panjski prostor dostopen za umik čebel iz gneče v gnezdu.
Krog metode je sklenjen z zazimitvenim postopkom, opisanim pod - A .
Dogajanje v čebeljem satju
Možnost, da sam vidim dogajanja, brez zelo zamotanih aparatur, ki jih najbrž premorejo in uporabljajo vrhunski znanstveni čebelarski inštituti, se mi je odkrila slučajno pri mojem ljubiteljskem, sezonskem gojenju čebelje družinice v plemenilčku "Zander". Uporabil sem ga z namenom, da v njem vzgojim mlado matico in ga hkrati uporabim kot mini opazovalni panjiček.Poglejmo pa na rezultat takega "čebelarjenja".
Iz takratnih fotografij z ne preveč dobrim fotoaparatom se vseeno vidi notranjost satnih celic od strani in nekatere od spodaj. Vidi se jih take v vseh stopnjah čebelje izgradnje in uporabe.
Vidi se jih ob uporabi čebel za zaleganje čebel-delavk in trotov v vsem poteku - od matičinega poleganja jajčec do izleženja. Lahko bi seveda tudi opazoval početje varoje v zalegi - pa je takrat, ko sem to slikal, očitno še ni bilo (dovolj) na spregled.
Vidi se seveda tudi shranjevanje in obdelava cvetnega prahu in medičine.
Vsekakor bom ta način opazovanja še nadaljeval, saj mi odgovori na marsikatero domnevo iz njihovega življenja in kar je sedaj še vedno najbolj aktualno, kaj je v resnici z varojo v zalegi in (ne)uspešnost naših ukrepov proti tej nadlogi.
Zakaj bi se moral zanašati samo na pogosto nasprotujoče in pomanjkljive ter celo manjkajoče ugotovitve znanosti in na še bolj nezanesljiva ugibanja lajikov.
 |
 |
 |
 |
 |
 |
Moj (sedanji) način ljubiteljskega čebelarjenja - z orientacijo za prihodnje leto ali leta?
 |
Vse bistveno glede čebelarjenja na primeru moje tipične družine v AŽ maksiju, sem narisal v prikazani sliki. Obrazložim pa tako:
Moja tipična čebelja družina domuje v sestavljenih, skoraj sto let starih devetsatnih žnideršičih. Na razpolago ima šest panjskih etaž s skupno 54 AŽ sati. Lahko ji dodam po moji želji- k vsakemu panju še zaklado - kar pa sem pri mojem čebelarjenju že skoraj čisto opustil zaradi uvedbe AŽ maksi sistema To bi pomenilo skupno devet panjskih oddelkov s skupno 78 AŽ satnikov in 24 satičev. Vse to v običajnem čebelnjaku z AŽ-panji v treh vrstah.
Ne poznam nobenega panjskega sistema, ki bi nudil praktično čebelarjenje v tako veliki panjski prostornini, ki pa zahteva (če ga želim v celoti izkoristiti) družine z več gnezdi (večimi maticami). Vse to sem že preizkusil, a sedaj ostal pri enomatični družini, ki ji po potrebi v pomladnem razvojnem obdobju dodam kak sat zalege iz manjše, pomožne družine.
Omejil sem se torej sedaj na najbolj enostavno enomatično čebelarjenje v AŽ maksiju. Poglejmo:
"Zazimitev" - Prva risba z leve.
Družino "zazimim" - od avgusta do aprila (devet mesecev po dokrmljenju brez dela z njo) - v najbolj toplih zgornjih dveh etažah (v zgornjem AŽ-panju AŽ maksija - "trojčka"), ki sta med seboj za čebele elegantno povezani z letvičnim distančnim vložkom. Namen takega prezimovanja je v tem primeru še posebnega pomena, kar bom pojasnil kasneje.
Pod tem gnezdom v dveh etažah ima družina v sredi podnice večjo izrezano veho skozi strop srednjega povezanega AŽ- panja, v katero je vstavljen lamelni distančni vložek, ki čebelam omogoča pri meni dokazano brezhibno prehajanje čebel na sate v posameznem panjskem oddelku.
V teh dveh panjskih oddelkih namestim prazne izdelane sate, ki jih imam dovolj, preko katerih čebele iz gnezda prehajajo k žrelu, ki je pod četrtim oddelkom, oziroma v srednjem AŽ-panju. Te sate čebele tudi najbolj učinkovito ščitijo pred voskovnim moljem, jih po potrebi tudi čistijo in popravljajo.
Pod tem srednjim sestavljenim AŽ-panjem v moji "maksi" izvedbi, imam še dve etaži spodnjega AŽ-panja. Tu spravljam še preostale sate, da jih varujejo čebele, ki imajo dostop do njih, ko je primerna temperatura. V mrazu pa tudi vešče ne delujejo. Ta panjski prostor kasneje, na razvojnem višku družine, s pridom uporabjam še za mnogotere druge koristnosti (zelo koristen je npr. za to, da čebele prenesejo ostanke medu ali razmočen strjen med v gnezdo ali medišče itd).
Zgodnji pomladni razvoj - Druga risba
Ko spomladi družina, najprej v zgornjih dveh etažah, razvije toliko čebel in kopičijo pomladanske medene in obnožinske bere, da zasedajo vse gornje sate, se avtomatično (ali po želji in z manjšo pomočjo čebelarja - prestavitvijo kakšnega zaleženega sata) pomaknjejo z gnezdom na že dodobra pripravljene ter osvojene sate v srednjem AŽ-panju - proti žrelu panja.
Žrelo panja na tem mestu odločilno pomaga k takemu samodejnemu, naravnemu razvoju čebelje družine.
Razvojni višek - Tretja risba
Ob razvojno - pašnem višku (junija do avgusta) čebelja družina pri mojem preizkušenem načinu čebelarjenja zaseda vse štiri etaže nad panjskim žrelom. Prostor za zaleganje je sedaj v srednjem panju. V gornjem je medišče. Ta dva najpomembnejša dela AŽ maksi panjske enote predstavljata tim. AŽ-"dvojček", ki bi ga lahko sestavil vsak čebelar z obstoječimi AŽ-panji. Kot zgleda, pa druge čebelarje taka oblika čebelarjenja (skoraj) ne zanima. To pa ni več moj problem!
Moj dodani spodnji panj je za večnamensko rabo, kot sem že omenjal.
Rojno razpoloženje - Četrta risba
Če pa pride pri taki čebelji družini kljub tako izdatni panjski prostornini in dodatni reji in rednem izločanju pokrite trotje zalege, do rojnega razpoloženja z zaleganjem rojnih matičnikov, namestim pred žrelo lesico, ki sva si jo omislila in jo tako tudi poimenovala Frančič Igor in jaz. Brezmatični roji se na ta način praviloma vračajo, če pa kakšen izjemoma obsedi, ga lahko ob priliki ogrebem in uporabim. Ko ostane v panju po rojenju samo mlada matica, lesico odstranim, da se matica spraši.
Nekemijski protivarozni ukrep - Peta risba
Zelo poenostavljeno bi bilo čebelariti, če ne bi v zadnjem času čebelje družine pogubno ogrožale varoje. Ker pri mojih čebelah in njihovih pridelkih ne želim imeti opravkov s (strupenimi) kemikalijami (med katere štejem tudi vse kisline) sem razvil svojo metodo izvlovitve varoj v zalegi enosatnega matičnega izolatorja. Tega uporabim sredi junija po že obrazloženem postopku v trajanju enega meseca. Še daljnoročnejša uporaba te metode bo pokazala, če ohrabrujoči prvi rezultati take metode v resnici zadoščajo za celoletno zaščito družine pred to grožnjo.
Za zaključek naj pripomnim, da si jaz privoščim tako obliko čebelarjenja, ker zmanjšujem obseg mojega ljubiteljskega čebelarstva. Od 15 AŽ panjev (po pet v eni vrsti) sem prešel na pet AŽ maksijev - AŽ "trojčkov" in moja težnja gre še na manj družin. S tistimi, ki ostanejo, pa želim čebelariti najbolj lagodno in sorazmerno najbolj produktivno.
Popravek in nova spoznanja
"Sem dolgo upal in se bal. Slovo sem strahu, upu dal". Ta znameniti stih našega pesnika, ki sem ga ponovil po spominu je lahko iztočnica tega zapisa.Ja, pri čebelarjenju in sploh pri eksperimentiranju (kdo od čebelarjev pa ne čebelari iznajditeljsko, po svoje?) moramo biti pripravljeni na razočaranja nad svojimi "iznajdbami".
To se je pripetilo nazadnje meni pri poskusu lovljenja varoj v zalego enosatnega matičnega izolatorja. Po teoriji in bioloških kazalcih življena varoj, kot so bili doslej predstavljeni javnosti v naši čebelarski literaturi, sem zasnoval način, kako bi polovil večji del varoj tako, da bi imela čebelja družina mir pred njo do naslednje sezone. Da bi zato lahko čebelaril brez uporabe kemičnih - strupenih pripravkov. Vključno kislin, seveda! Ta način sem izčrpno opisoval. Tudi uspešno preizkusil sem ga pred par leti. Ko pa sem ga letos ponovil, je rezultat porazen! Varoj se ni zadosti polovilo in po testnem preverjanju s sredstvom, ki ga daje naša veterinarska stroka, je odpalo "vse črno" varoj!
Torej je tu po sredi spet tisti zakon "treh let", ko se pokaže prav obraz nekega eksperimenta. Lahko je tudi kaj drugega. Vsekakor se pa na to metodo ne morem več zanesti 100%.
Sem se pa pri tem le nekaj naučil (ali pa tudi to ni vselej resnično?). Namreč po natančnem pregledovanju pokrite zalege v lovilnem satu, nisem videl na zalegi v čebelnih celicah (celicah čebel - delavk) skoraj nobene varoje. V trotovskih celicah pa skoraj v vsaki!
To potrjuje sicer že znano resnico, da varoja ljubi trotovino nad vse!
Potrjuje se tudi to, da čebele po pomladnem razvojnem kipenju normalno nerade goje trotovsko zalego.
Spoznal sem pa tudi, da varoja iz družine, četudi je brez zalege, ne gre dovolj hitro ali pa sploh ne v osamljeno zalego (npr. v lovilni sat izolatorja)!
Torej bom moral pri poskusih brez kemikalij "zagrabiti bika" kje drugje!
Če mi ne bo žal časa za ukrepe in uničevanja trotovske zalege, se bom posvetil intenzivnemu izločanju pokrite trotovine iz vseh satov v čebeljem gnezdu in posebno z izrezovanjem ali čiščenjem trotovine iz za to pripravljenega enega ali celo dveh trotovskih satov.
Sedaj sem od zgoraj opozorjen ponovno, da (si) nič ne obljubljam, da bo to zadostovalo! Ampak kot ljubiteljski eksperimentator in mali čebelar si to "znanstveno" pustolovščino vsekakor lahko privoščim. Včasih tudi slepa kura najde zrno. Mar ne?
 |
Po testnem tretiranju pa se je vsulo od čebel te družine vse črno varoj v podstavljeni zamreženi vložek. Žal pred tem niso šle v to (čebelno) zalego. Trotovske pa je bilo malo.
(Mar) to pomeni, da gre varoja pri nas v čebelno zalego in povzroči s pohabo mladic propad družin večinoma šele takrat, ko zmanjka trotovine?! Boste rekli, nič novega! Ampak to sem sedaj videl in sklepam na lastne oči.
Avtomatsko rojno prestrezalo s hkratno avtomatsko naselitvijo roja v nov panj ali panjski oddelek - za "rojno čebelarjenje"
(Ideja Igorja F. in Marjana D.) |
Ta kategorija čebelarjev jih zaradi oddaljenosti prebivanja predvsem na morejo ogrebati, predno roji z vej ne odlete tja, kamor so se namenili. Ogrebati jih tudi ne morejo, če sedejo visoko na drevo, ali pa sploh ne, če so, kot čebelarji, "privezani" na invalidski voziček. Podrejo jim pa tudi (prenekaterim čebelarjem) idealno zamišljen razvoj pridobitnih čebeljih družin brez rojenja.
Nekateri čebelarji pa na vsak način žele "rojno" čebelariti. Prvi razlog imajo, da čebelam ni preprečevati njihove naravne težnje. Drugi razlog pa je, da naj bi z roji na visokih (pravijo jim "globokih") satih, po postopni naravni poti dosegli tako imenovano "recesijo" ali obnovo (menda) prvotno nekoliko manjših satnih celic za izleganje (menda) nekoliko manjših čebel, ki (naj) bi se nato same v zadostni meri lahko uprle preobilnem, za čebele uničujočim razmnoževanju varoj Tudi "rojni" čebelarji pa se soočajo ob tem s podobnimi težavami, kot tisti, ki se rojev otepajo. Imajo jih srčno radi, a prenekateri jim pobegnejo ali jim sedejo neznansko visoko na drevje.
S tem problemom sva se "poigrala" z Igorjem. Imela pa sva v mislih še en motiv, da bi se vendar z "rojnim" čebelarjenjem morda dalo doseči po posebni "nekemijski" poti obstoj čebeljih družin glede varoze (z roji skoraj brez varoj in z lovilnim varojinim satom v izrojencu), kot sem že pisal. Predvsem cilj z lovilnim satom se je žal v tem letu izkazal za utvaro ali vsaj problematičen.
Obstaja pa, vsaj za naju, še en pomemben cilj: čebelarjenje z najmanšimi posegi in ukrepi pri čebelarjenju, ki največ truda in časa zahtevajo za obvladovanje (v glavnem preprečevanje) rojenja.
To so glavni razlogi, da sva prišla do zamisli o avtomatskem prestrezalu rojev.
"Avtomatskim" zato, ker naj bi deloval tudi ob daljši odsotnosti čebelarja v kritičnem času rojenja. Čebelarjenje domala skoraj brez večjih posegov v čebeljo družino. Torej "avtomatsko" ali "samodejno". Da bi čebele in čebelar lahko živeli v kolikor se da prijaznem sožitju.
Opis zamisli
(ki v nekaterih delih ni popolnoma nova, saj je znanih že nekaj poskusov v tej smeri. Zaradi objektivnih razlogov tudi ni še fizično realizirana, niti preizkušena!).
Zamisel temelji na dejstvu, da rojne čebele, skupaj z matico, ob rojenju z veliko silo in množično planejo iz panja. Zato sva si zamislila posebno zapiralo žrela, - nekako "rojno begalnico" - ki bi bila sicer vedno odprta, razen ob rojnem navalu skozi žrelo, ki je v življenju čebel poseben pojav. Zato bi bila potrebna gibljiva, natančno težka zaporna kovinska ploščica nad žrelno odprtino, podprta z drugo gibljivo kovinsko ploščico. Zgornja prav na rahlo, pač pa dovolj čvrsto, da bi se premaknila (omahnila nad žrelo) samo v rojni akciji (glej na skicah A v prerezu in B v tlorisu ta detajl nekoliko bolj podrobno in nazorno).
Podporna ploščica naj bi se ob navalu rojnih čebel od sile hudournika rojnih čebel namreč nagnila naprej in omahnila v vodoravni položaj. Zgornja, zapiralna ploščica pa bi bila s tem sproščena in sa položila nad tok ven brzečih rojnih čebel. Ko bi naval - brzeča reka rojnih čebel - še trajal, se zaporna ploščica torej še ne bi povsem zaprla, ker bi jo v privzdignjeni legi ohranjala sila in hrbti ven brzečih čebel (nekoliko podobno, kot čebela z uporabo svoje sile odpre loputico beganice, ki se po njenem prehodu spet za njo zapre). Ko bi rojni tok uplahnil - roj večinsko izletel skozi panjsko žrelo skupaj z matico, - bi se žrelo panja, oziroma prestrezala, zaprlo tako, da ga prekrije zapiralna ploščica s svojo težo in ploščino.
Rojne čebele bi torej lahko šle iz panja in preko predprostora tega rojnega prestrezala skozi matično rešetko na prosto; seveda brez matice, ki bi jo zadržala matična rešetka v predprostoru te priprave takrat, ko bi že prišla iz panja skupaj z rojnimi čebelami. Matica se ne bi mogla pridružiti rojnim čebelam na prostem, niti se ne bi mogla vrniti v panj.
Sledil bi nato povratek vseh na prosto izletelih rojnih čebel, ko bi ugotovile, da matice ni z njimi. Tudi druge čebele iz tega panja, ki sicer niso mislile oditi z rojem, a so bile navajene na to žrelo, bi ob povratku iz paš našle zaprto žrelo bi se bile prisiljene priključiti roju, kar in posledično povzročilo, da bi bil roj obilnejši in izrojena družina s preostalimi mladimi čebelami, vso zalego in matičniki, to leto po vsej verjetnosti ne bi več rojila, ker bi ji zmanjkal več čebel, kot pri običajnem rojenju.
Matica bi ostala torej v prostoru med zaprtim žrelom izrojenca in velikim "žrelom" - izletno steno, ki je opremljena z večjo matično rešetko, ki bi bila vsaj v spodnjem delu snemljiva, da se lahko opravi kakšna korektura zapornega mehanizma in tudi takrat, ko ni več potrebna rešetkasta zapora.
Rojne čebele zunaj panja bi se vrnile k matici najprej v ta panjski predprostor, kjer bi se zadrževala matica, če ne bi že kmalu, iščeš izhoda iz panja, šla v, za roj dovolj velik razširjen prestrezalni ali pa drug, iz prestrezala dostopen panjski prostor. Da bi bil ta prostor še bolj in hitreje vabljiv za naselitev roja, bi v njem že prej čebelar dal nekaj medene ali sladkorne vabe.
V ta novi, vabljivi prostor (naj) bi se torej naselila matica z rojnimi čebelami, pa tudi roj ne bi imel drugih možnosti, saj matica nikakor ne bi mogla iz naprave, čebele in matica pa ne nazaj v svoj prejšnji panj.
Kot poseben (ne povsem nujen) dodatek tega avtomatskega rojnega prestrezala bi bil tudi predal za "odpadke" - predvsem odmrle trote - pod matično rešetko, ki jih čebele ne morejo odstraniti skozi rešetko. Ker ima ta predal poševno zunanjo stranico, služi tudi za udobnejše pristajanje čebel ob povratkih s paš. Podobno, kot ga ima preizkušeno tudi najina "lesica".
Vprašanje trotov, ki bi hoteli ob urah "prahe" na plano, pa skozi matično rešetko tudi oni ne bi mogli, je za silo rešeno z razmeroma obsežnim prestrezalnim prostorom za njihovo iskanje prehodov in spreletavanje ter veliko površino matične rešetke, da takrat ne otežava prehodov čebel. V roju pa po mojih opazovanjih itak ni veliko trotov, ki bi nekoliko otežkočali hitri prehod rojnih čebel tudi skozi matično rešetko na prosto.
Še en zelo pomemben podatek o funkciji prestrezala je v tem, da tudi v primeru, če zataji mehanizem avtomatske zapore žrela, čebelja družina ne more izrojiti (čeprav roji), ker matica ne more z rojem na plano. Ta priprava je tedaj v funkciji "lesice"., ker ima na izhodu matično rešetko.
Obstaja pomislek, če roj, ki bo zbran v tem prestrezalu, ne bo nasledni lep dan ponovno poskusil rojiti? In to vajo ponavljal na znan način? To bo vsekakor potrebno preveriti in se nato še kaj zmisliti.
Vendar je tu morda olajševalna okolnost, da tudi od čebelarja ogrebljeni naravni roji v nek zasilni panj, ki ga do večera prenese v hladen prostor, praviloma obstanejo v novem panju, kamor jih čebelar zvečer naseli. Običajno v isti čebelnjak. Lahko v nov panj, celo tik ob izrojenca!
Kakšne bi bile s tako prestreženim rojem možnosti čebelarjenja?
1. - Če bi čebelar imel možnost kmalu po izrojitvi priti k svojim čebelam, bi imel roj v gornjem, primerno velikem prostoru "prestrezala" in bi z njim ravnal, kot z običajnim rojem. Samo ogrebati mu ga ne bi bilo treba, in tudi čakal bi ga (glej skico C).
Lahko bi bil čebelar ob rojenju tudi opozorjen na poljubno daljavo preko brezžičnega oddajnika, ki bi se sprožil takrat, ko bi se kovinska loputa pred žrelom na koncu rojnega navala zaprla in povzročila potreben električni stik.
Ta "rojni" prostor prestrezala, bi bil lahko opremljen tudi z nekaj satniki, ki jih uporablja čebelar pri svojih čebelah. V tem primeru bi roj lahko že gradil v teh satnikih naravno satje in dalj časa čakal na čebelarja. Ob selitvi tega roja v drug panj bi zato čebelar samo preložil satnike s satjem in na njih čebele.
Problem tega načina uporabe prostornega rojnega prestrezala je v tem, da predstavlja velik (tudi drag) prostorninski panjski dodatek. Le, če bi bil čebelar v rojnem času stalno pri čebelah, bi isto napravo lahko uporabil pri večjem številu čebeljih družin, ki bi se pripravljale na roj v zelo različnih terminih.
2. - Lahko pa bi s posebno prirejenim prestrezalom, brez razširjenega prostora čebelar usmeril roj v isti velikoprostorninski panj ali panj, ki bi stal tik poleg panja, iz katerega bi izletel roj (glej skici D in E, ki ilustrirata uporabo pripomočka na primeru čebelarjenja v sistemu AŽ-maksi).
Žrelo prestreženega roja bi bilo seveda nekaj časa usmerjeno preko prestrezala kar na starem mestu, le v prvotni panj se rojne čebele več ne bi mogle vračati.
"Izrojeni" del družine bi bil seveda nekaj časa brez starega žrela in tudi brez starejših, v to žrelo vletenih čebel. "Izrojencu" bi moral čebelar še pred rojenjem dati nek pomožni izhod - dodatno žrelo, kamor bi se njegove mlade čebele vletele in se postopno številčno krepile z izleženimi čebelami iz obilnega zaleženega satja z rojnimi matičniki. Novo rojenje iz "izrojenca", ki je dal tako močnega "prveca", je v tem stanju malo, ali celo nemogoče. Mlada matica, ki bi se prva polegla in obračunala s sestricami, bi se seveda tudi lahko sprašila skozi novo žrelo.
Ta primer ima lahko veliko različic novega panja ali panjskega oddelka za prestreženi roj:
Jaz bi to morda preizkusil in nato uveljavil v mojem AŽ-maksiju -"trojčku", - ki bi v tem primeru namerno domoval do rojenja "samo" v srednjem AŽ-panju, - to uredil z usmeritvijo prestreženega roja v zgornji AŽ-panj, ki bi imel prekrito veho nad srednjim panjem. Novo žrelo "izrojenca" pa bi bilo v žrelu spodnjega AŽ-panja (prikazano v skici D)
Lahko pa bi roj iz prestrezala seveda usmeril v prazen sosednji panj in "izrojencu" prav tako pustil odprto žrelo spodnjega panja (prikazano v skici E). V tem primeru je prestrezalo z usmernikom v nov panj najmanjše, ker je žrelo sosednjega (praznega) panja najbližje.
3. - Na podoben način bi se vse navedeno načeloma lahko storili tudi v nakladnem panjskem sistemu. Povečala pa bi se nerodnost pri pregledovanju in ukrepanju v čebelji družini. Saj bi bilo treba v teh primerih najprej odstraniti to pripravo, da bi lahko z dvigovanjem naklad videli kaj se dogaja v spodnjih nakladah.Tudi bi morali dodati ustrezno zaščito pripomočka pred dežjem (kdor nima panjev v čebelnjaku). Dobro pa je pri teh panjih, če so postavljeni protostoječe - z možnostjo po potrebi imeti dodatno - pomožno žrelo na nasprotni strani panja. Da se v tem primeru popolnoma izognejo možnostim povratka rojnih čebel ne k matici v staro žrelo, ampak v razmeroma blizu locirano pomožno žrelo na isti panjski izletni strani!
Zaključek
Ideja o rojnem samodejnem ("avtomatično delujočem) prestrezalu je v grobih obrisih tu. Kot sem poudaril, ni to nekaj povsem novega. Vendar to, kar mi je tujega znanega, ni uporabno za namene, kot so tu zamišljeni. Predvsem vsi znani, a tudi še ne do kraja preizkušeni primeri zahtevajo takojšnjo prisotnost čebelarja, da ujeti roj v prestrezalo sname s panja in z njim dela kot z naravnim, ogrebenim rojem, ki ga uporabi za novo družino, v novem panju, kamor ga vseli. Niso dosti drugačni od "vrš" s katerimi so naši predniki lovili - prestrezali - roje, ko so se ti začeli vsipati iz panjev.
Tu pa je zamisel ne le o prestrezanju roja, temveč tudi v usmeritvi le-tega samodejno v nov panj. Vse to pa tudi ob daljši odsotnosti čebelarja.
Vendar ima tudi ta zamisel že v naprej znane težave, ki jih omenjam.
Kot rečeno in ponavljam: ni (še) izdelan niti prototip! Sploh pa manjka nujna preizkusna doba, da bi se zamisel lahko praktično uveljavila.
Midva z Igorjem imava le zelo skromne možnosti za realizacijo te zamisli. Meni sploh to prestrezanje rojev ni (več) nujno, posebno ne sedaj, ko mi je jasno, da se (samo) z roji in izrojenci ne da čebelariti nekemično. Morda spet tedaj, ko se izkaže, da se doseže samoobrambo čebel le s pomočjo rojev. Igorju pa nekoliko bolj, čeprav ima za obvladovanje rojev že zelo izpopolnjeno "lesico", ampak ga mika videti, kako bi tudi ta novost delovala. Izdelati ga namerava sam, tako, kot domiselno in spretno, kljub invalidnosti, izdela sam vse njegove čebelarske izume.
Morda se najde še kdo, da bo na podlagi tega opisa sestavil ta pripomoček in ga tudi preizkusil. Najpomebnejše in najbolj zahtevno je pri tej stvari precizno izvedeno kovinsko avtomatsko zapiralo. Najbolje bi to izdelal in preizkusil v praksi kakšen čebelar ali sodelavec čebelarja, ki je finomehanik.
Nadgradnjo tega pripomočka pa predstavlja brezžični sistem avtomatske najave rojenja čebelarju z mobitelom, ki bi bil za strokovnjaka na tem področju, kot tudi za finomehanika "mačji kašelj".
Protirojno in protivarozno čebelarjenje z družino v AŽ - maksi "trojčku" - leto 2013/14
 |
Mislim, da mi v teh okoliščinah prikazani način tudi optimalno rešuje problem čim manjšega nujnega dela s čebelami, povezanega z reševanjem rojivosti in varoze. Pri tem pa omogoča še izdatne donose medu "za čebelarja" ob primerni količini stalnih za čebelarja nedotakljivih medenih zalog v velikem gnezdu, kar terja le manjša dopolnjevanja in zdravstveno - prebavno korekcijo zimskih zalog.
Kako to zgleda ob neprekinjenem izpopolnjevanju metode, prikazujem v pričujoči shematski risbi z mojimi že znanimi simoličnimi risbami, ki jih podajam in opisujem po vrsti, kot poteka preko leta življenje čebelje družine.
Opomba: ti postopki seveda ne nosijo številko posegov 1 - 3 na leto! Take, minimalne si lahko privoščimo za čisto drugačno čebelarjenje, podobno kot z družino v panjskem deblu, kranjiču ali košu - oziroma v katerim koli panju, če ga ne odpiramo ali le par krat na leto.
H, A - Od oktobra do marca (pol leta) ni z močno družino v "trojčku" nič dela. Prezimuje in zgodaj spomladi se optimalno samodejno razvija v dveh etažah (na 18. - 20. AŽ satih) srednih etaž "trojčka". Medenih zalog in satja za oblikovanje zimske gruče ima v maksimalnem obsegu. Zgornja veha je pokrita in preko cele podnice zgornjega panja je za dobro toplotno izolacijo položena penasta guma. Panj s čebelami je v čebelnjaku z vseh strani maksimalno izoliran ter zaščiten. Žrelo je odprto celo leto v srednem panju. Spodnja veha pa je odprta. Pod njo je v "servisnem" delu "trojčka" prazna etaža, ki ima pod veho na distančnem vložku položen zamrežen podstavek za zbiranje in pregled odpadlih varoj iz osredja gnezda, ki ga imamo v panju celo leto. V servisnem delu "trojčka" imam tudi celo leto spravljeno in od čebel čuvano satje.
B - Aprila, ko je družina v srednem delu "trojčka" že močno razvita, ji odprem prvo, spodnjo mediščno etažo nad gnezdom, s praznim mediščnim satjem, ki jo ločimo za matico od plodišča z matično rešetko. Za hitrejšo čebeljno osvojitev mediščega satja prestavim tja kak neočiščen sat od točenja z ostanki medu ali označeni sat zalege pri zelo močni družini, ki jo po potrebi spomladi občasno ojačujem z zalego iz pomožne družine. Nad njo na distančni vložek položim za toplotno izolacijo in nepotrebne vhode čebel na tesno blazino penaste gume. V oba krajna spodnja predela gnezda med zalego vložim tridelna sata trotovine z dvema tretjinama že zgrajene trotovine in ene tretjine za njeno gradnjo. Predno bi se troti izlegli, ta trotovska sata zamenjam z novima, odvzetima pa nato v miru porežem pokrovce, testno pregledam glede napadenosti z varojo in jih z močnim vodnim curkom sperem ter vložim v spodnjo, servisno etažo, čebelam za čiščenje in popravljanje. Dva sata, ki smo jih za potrebe trotovskih odvzeli iz gnezda na bosta prazna ali delno nanešena z medom, ki mu spraskam pokrovce. Prestavim ju v spodnjo etažo "tročka", kjer čebele prenesejo med navzgor ob gnezdo. Taki sati z medom služijo v servisnem oddelku vedno za prenašanje medu navzgor. Ugodno za stimulacijo družine v brezpašju. Uporabno tudi za za praznenje satov s strjenim medom, ki ga pred tem nekoliko namočim. Pred žrelo vstavim ohišje lesice, v kolikor ga nimam tam že celo leto kot razkošno verando panja, za koristen medpanjski odmik in večjo naletno površino.
C - Maja odprem drugo, vrhno mediščno etažo. Vanjo prestavim poleg praznih satov tudi morebitno že dobro s pokritim medom napolnjeno satje iz spodnjega medišča,. Ta naj ima kar veliko praznih celic v satih za svež nanos medičine nad gnezdom. V ostalem ravnam tako, kot prejšnji mesec. Predvsem naj čebele trotovino intenzivno gojijo v trotovskima satoma in jo pokrito skupaj z varojo odstranjujem.
Če ukrepi s trotovino in širjenjem prostora ne bi zadostovali za preprečitev nastanka rojnega razpoloženja (z zaleganjem matičnikov), ukrepam na dva nekoliko posebna načina:
C1 - V lesico vstavim matično rešetko in družino pustim prosto rojiti z matico le takrat, ko sem pri čebelah. Roj naselim v ločen spodnji "servisni" del "trojčka". Lesico z matično rešetko obdržim še toliko časa, da se vse matice izležejo in ni več možnosti izrojitve. Nato matično rešetko odstranim in mladi matici pustim izlet na praho.
Cr - Lahko pa pri zaleženih rojnih matičnikih družino razdelim na dva dela.
1. V ločen servisni del "trojčka" s svojim žrelom prestavim vso zalego obdano s čebelami in matičniki, a brez matice. Deluje kot umetni izrojenec. Ker je zgubil ta razdeljeni del družine veliko medenih zalog, ga predvsem v slabih pašnih pogojih krmim. Iz množice prestavljenih satov v servisni del, se bodo starejše čebele vrnile k matici v prvotno gnezdo in "roj" okrepile.
2. V prvotnem gnezdu matico ujamem in spustim nazaj v gnezdo, ki je sedaj brez zalege (in matičnikov), a z vsemi vletenimi, večinoma starejšimi čebelami in vsemi medenimi zalogami v mediščih. Kot umetni roj. Za vsak primer obdržim še nekaj dni v lesici matično rešetko, da slučajno ne izroji, ker je bil v rojnem razpoloženju.
D - Junija (vsaj pri meni) najbolj medi, če so dobre razmere. Medišči bi običajno morali biti polni medu. Še vedno imam v gnezdu trotovska sata, ki ju redno praznim. Obilje trotovske in čebelne zalege v gnezdu, poleg glavne paše, bi v tem mesecu moralo zadoščati, da ne pride v družini do rojnega razpoloženja. Če pa vendarle, ukrepam kot že opisano.
Dr - V primeru odločitve za umetno izrojitev (Cr), ko sprašena mlada matica že ustvari v servisnem delu "trojčka" svoje zalegalno gnezdo, pričnem s postopnim združevanjem obeh družin. Za začetek le skozi matično rešetko, ki jo namestim nad sedaj odprto veho. Tako čebele obeh družin sredi glavnih paš ustvarijo prijateljsko sožitje, imajo pa še nekaj časa vsaka svojo matico in svoje žrelo.
E - Julija žanjem kar sem sejal. Rojnih norčij je konec. Mediščne sate iz obeh mediščnih etaž odstranim in med iztočim. V čiščenje in popravilo jih vstavim po točenju v servisni del "trojčka". Obe mediščni etaži pustim odprti za čebele, a brez satja. Medenih zalog v obeh plodiščnih etažah se ne dotikam. Trotovska sata sta odslužila, saj čebele sedaj nehajo gojiti trote. Odvzamem ju, in jih v dvoetažnem gnezdu ob robu zalege nadomestim z označenim satjem iz medišč, kamor so čebele nanosile med po izleženju mladic iz, v medišče danih satov zalege. Varoj ne morem več loviti s trotovino. Priložnost je, da se preostanka varoj lotim s tretiranjem. Morda (upam) da bodo pri tem zadoščala v bodoče blažja sredstva ("čajčki"), ki ne puščajo škodljivih sledov v čebeljih pridelkih in jih lahko pijemo, kot pravi Jernej. Sicer bo (tudi pri meni) "zapela" spet močnejša kemija, ker bi hotel žive čebele. Morda pa se vam in drugim po svetu posreči z receptom o samoobrambi čebel proti varoji ali čem drugim?! Veliko je sedaj pri mojem postopku odvisno od pokazateljev števila odpada varoj v podstavljeni pladenj, ki je stalno v panju.
Da družini po odvzemu mediščnih satov olajšam šok ob izgubi največjih zalog medu, ji že takoj dam nekoliko nadomestne klaje - umetne paše - v vstavljeno pitalno korito z regulirano hitrostjo odvzema.
Er - V nadaljnem postopku združevanja razdeljene družine pri moji "rojni"varianti, družini spodaj ("izrojencu") zaprem in zastrem njeno žrelo. Njene čebele so že prej komunicirale z zgornjim delom družine s staro matico ("rojem") in tudi delno uporabljale njeno žrelo, zato se sedaj lažje in hitreje sprijaznijo s samo enim, glavnim skupnim žrelom.
Oboje gnezd v istem panju začasno še ohranim v prvotnem stanju z obema maticama. Sedaj lahko prepustim čebelam samim, da se popolnoma združita in izbereta matico (v medsebonem obračunu). Lahko pa še pustim nekaj časa med njima matično rešetko. Z reguliranim krmljenjem ublažim tudi šok tega intenzivnejšega združevanja obeh gnezd s svojima maticama.
Tudi tu ob izpraznjenih mediščih pričnem v obeh gnezdih s tretiranjem proti varoji na blag ali samo po nujni potrebi na intenzivnejši način s tršo kemijo.
F - Avgusta normalno, nerojno družino v "trojčku" popolnoma dokrmim za zimovanje. Ves čas pa ima družina itak ohranjene medene in obnožinske zaloge v vencih na obrobju zaleženih satov. Proti varoji jo tretiram glede na stopnjo napadenosti, kar kontroliram v zamreženem podstavku. Če družina ni zadovoljna z matico, "ji dovolim", da slabo matico sama zamenja s preleganjem. To je včasih tvegano, čeprav je to najboljša rešitev za čebele in za čebelarja. Zato imam vedno kakšno rezervno - pomožno družino, da priskoči v pomoč.Ta tudi "dobavlja" zalego za okrepitev družine v "trojčku" ob potrebi.
Fr - V prikazani različici čebelarjenja, če je šla družina na roj, je sedaj vse urejeno za popolno združitev obeh gnezd v eno samo, nameščeno v dveh etažah na sredi "trojčka". Če sta v obeh gnezdih pri odstranitvi matične rešetke še obe matici, lahko sedaj, ko združim zalego obeh gnezd v celoto, slabotnejšo staro matico sam odstranim ali pa izbiro prepustim čebelam oziroma maticama.
V nadalnjevanju je tudi ta ureditev enaka vsem drugim v AŽ-"trojčku".
G - Septembra se po potrebi (če je še kaj odpada varoj v položek) še ukvarjam z blagim tretiranjem družine proti varoji, brez poseganja v gnezdo. Vse drugo pa je pri družini že prej urejeno za zimovanje.
V spomin in o "skrivnosti" pred kratkim pokojnega Francelna
(sijajnega človeka in čebelarja, emigrata iz mačehovske domovine v Kanado) |
Morda nisem najbolj poklican, da odgovorim na to vprašanje. Poskusim pa lahko.
Kolikor posnamem samo iz najinega obsežnega dopisovanja, je na podobna vprašanja že odgovarjal, a vedno puščal še nekaj prostora za nadaljna vprašanja in še bolj poglobljena pojasnjevanja. Pa tudi lastnih odgovorov.
Mnogi poznamo njegov način obrambe pred varojo, ki temelji na učinkih manjših (4.9 mm) celicah sredi posamičnega naravno grajenega satja, ki se nahaja sredi gnezda, z zmanjšanimi osnimi razmaki satja 32 mm, v popolnoma "čistem" čebeljem domovanju pa tudi popolni opustitvi "zdravljenja" s kemijo.
Vse drugo je pri čebelah delal sicer izredno skrbno in obzirno do čebel, a skoraj povsem podobno "klasičnim" oblikam čebelarjenja. Panje je imel standardne LR, preprečeval je rojenje, kakšen sat je dodajal v gradnjo brez satnic in ga odvzemal ali prestavljal v medišče, poskrbel v krizi s sladkorjem, da čebele niso bile lačne in podobno.
Glede varoje pa se je soočal z nekaterimi posebnostmi;
Čebele je imel v veliki osami, saj okoli 50 km naokrog v tistih kanadskih prostranstvih ni bilo drugih čebelarstev in tako tudi ne dodatnih možnosti prihoda varoj.
Čebelaril je s tamkaj uveljavljeno pasmo čebel z nekoliko drugačnimi značilnostmi, kot jih ima sivka - kranjica, kar morda lahko nekoliko vpliva na razvoj varoj. Občasno je nabavljal za nadomeščanje izgub družin in osvežitev "krvi", mlade matice v paketu z "industrijskimi" čebelami na "klasičnih" satih zalege - neizogibno tudi z varojami.
Francel pri vseh teh ukrepih in posebnostih ni nikdar videl pri njegovih (sedaj le parih) družinah nobene varoje, niti jih ni iskal, ker je bil prepričan, da jih ni (vsaj ne toliko, da bi ogrožale obstoj teh družin!
Sam mi je odgovoril na to zadnjo "skrivnost" njegovega protivaroznega uspeha, da se je tudi sam zaveda in zato vključuje možnost pomoči še nekih drugih "energij". Francel je imel lastnost, da je ustvarjal nenavadne "prijateljske" stike z (divjimi) živalmi. Na primer celo z medvedi, lisjakom itd. Torej?!
Francel pa je izkazal in izžareval tudi neomajno prepričanje, da je s takim svojim pristopom "ukrotil" varojo. In jo zato najbrž tudi je! Tako si jaz to tolmačim.
Francel mi je med drugim napisal v njegovi nekoliko pozabljeni pravopisni, a sočni slovenščini naslednje:
"Saj se ti se vedno sprasujes, kako to da meni spila? Odkrito povedano, spet, jaz niti sam tocno ne vem kaj je, da mi spila brez rcnij in strupov? Mogoce Bog sam kaj intervina? Pa se glave si ne belim z tem, ker sem se pred dvajsetimi leti zaklel, da ne bom strupov uporabljal, ce to potem tudi pomeni, da cebel ne bom imel. Sem nenja, da ce se clovek prevec z necem sekira, se boji, se pretepa, potem pa te reci se bolj razgrajajo in nikoli ne vidis temu kraja.."
Francel,
pred kratkim si mi med drugimi najinimi obsežnimi in pogostimi prijateljskimi pogovori, pisal tudi te misli, ob slutnji slovesa:
"Se mi zdi da me tale rec res ze hoce podelat toda se pa upiram, ker sem mnenja da moj cas se ni prisel! Ko pa grem, pa bo po Njegovi volji in ne po moji!
Pa drzi se kolega. Ce se ne oglasim, pa bos vedel o cem se gre... Sem vceraj gledal nekaj filmckov na you-tube o ljudeh ki so sli u nebesa in bili poslani nazaj. Izgleda da nekaj resnice o tem res je in prisel bo cas ko bomo to sami na prvo roko izprobali.
Uboge cebelce pa, Bog jim pomagaj, saj jaz jim ne morem.
Se slisiva prijatelj!"
Sedaj je res prišel ta žalostni čas, ko najboljši prezgodaj odhajajo in Ti že veš, kako je s to rečjo, v nebesih, ki si jih zaslužil!
Tvoje telo počiva v oddaljeni zemlji, ki Te je očetovsko sprejela, ko Ti je domača postala mačeha. Tvoj duh pa se gotovo spet sprehaja med poljanami belih narcis in šumečih čebel na Tvoji Golici pri rodnih Jesenicah.
Toliko na tem mestu v Tvoj trajen spomin in zahvalo za dragoceno, prijateljsko izmenjavo čebelarskih in mnogo drugih sorodnih življenskih doživetij in prepričanj.
Marjan
 |
O nekoliko drugačnem načinu AŽ-maksi čebelarjenja v AŽ-trojčku
(proti varoji in proti rojenju)
 A: 1. april B: 20. april C: 10. maj D: 1. junij; 20. junij; 10. julij |
"Zaletavanje" čebel v sosednje panje
Pri naših prizadevanjih za obrambo pred varojami, mnoge podrobnosti sestavljajo celoto. Ena od takih podrobnosti je "okužba" čebelje družine s prihodi varoj od zunaj. Varoje najizdatneje prinašajo tuje čebele, ki ropajo to družino, še mnogo bolj pa jih prinašajo v panj lastne čebele, ki ropajo druge družine, posebno tiste, ki so tik ali po izumrtju zaradi varoj. Takih najdejo naše čebele obilo pri čebelarstvih, gosto raztresenih daleč naokrog našega čebelnjaka ali stojišča panjev.Bližnje sosedstvo naših družin ne more tako izdatno vplivati na to okužbo. Sploh pa ne, glede na različne panjske sisteme. Bilo bi veliko naključje, da bi z morebitno čebelo ali trota, ki se bi po pomoti "zaletela" v tuj panj, prijahala z njo tudi varoja. Peš pa varoja ven iz panja nima kaj iskati, da bi skozi eno žrelo šla v sosednje! Posebno ne, če je le-to tako ali drugače ločeno z odmikom.
Zato je tudi zanemarljiva kakršnja-koli postavitev panjev na stojišču ali v čebelnjaku.
 |
 |
O koristnosti (slovenskih) čebelnjakov
Veliko sem o tem že razpravljal. Pa naj še enkrat.V pomoč sem "poklical" obrazložitev, objavljeno v našem čebelarskem "Svetem pismu" - Knjigi o čebelarjenju ("Sodobno čebelarstvo").
Predno pričnem nizati tozadevne skenirane tekste iz te že davno razprodane knjige, naj opozorim še na eno pomemno značilnost čebelnjakov, ki v času tiska te knjige še ni bila izpostavljena. To je njegova apiterapevtska vrednost.
PDF - originalni dokument - lahko si ga preneseta v svoj računalnik
| V naši državi čebelarijo vsepovsod razen v Sloveniji večinoma v dadantovcih, položkah in podobnih panjh. Tudi drugod po svetu, na primer v Ameriki. Rusiji. Angliji. Franciji in Italiji, prevladujejo panji, ki jih opravljajo od zgoraj. Zaradi tega načina opravljanja jih ne morejo zlagati v skladanice. Postavljajo jih kar na planem posamič ali kvečjemu po štiri skupaj. Slovenci čebelarimo že od nekdaj v čebelnjakih. Tega načina čebelarjenja nam ni narekovala samo oblika našega kranjiča in pozneje AŽ-panja, temveč so ga prav tako terjale klimatske razmere in svojstvena oblikovalnost naših tal. Skoraj si ne moremo predstavljati, kako bi pri nas čebelarili v kranjičih, ki bi jih postavljali posamič na prostem. Naš kmečki čebelar, ki ceni vsako ped zemlje in zlasti v goratem svetu komaj najde raven prostor za hišo, bi nerad odstopil nekaj svojega zemljišča še za tako razpostavljanje panjev. Vprašanje pa je tudi, kako bi panji, ki so često izdelani iz manj trpežnega lesa, na planem kljubovali raznim vremenskim neprilikam. Celo v čebelnjaku nam pogosto razpokajo, kaj bi bilo z njimi še le v tem primeru. Vlaga bi prav gotovo razpustila zlepljene stike, da bi nastale povsod reže, skozi katere bi uhajale čebele. Zagovorniki postavljanja panjev na planem sicer priznavajo, da imajo čebelnjaki mnogo prednosti, toda le preradi jim očitajo, da so predragi, da se čebele v njih motijo in porazguhljajo v sosednih panjih, kar je posebno nevarno ob izbruhu kake kužne bolezni, da tudi matice, ko se vračajo s prahe, kaj pogosto zaidejo v tuje panje, kjer jih čaka neizbežna smrt, da se v čebelnjakih naselijo mravlje, miši in podgane, da iz gorečega čebelnjaka ni mogoče rešiti niti enega panja in morda še kaj. Vsem tem očitkom pa se da ugovarjati. Da je čebelnjak predrag, nikakor ne drži. Vsak panj, ki ga postavimo na planem, mora imeti svoj lesen ali kamnit podstavek, razen tega pa še streho, ki je često prevlečena na zgornji strani s pločevino. Izdelan mora biti iz debelejših desk, ker bi bile sicer čebele v njem izpostavljene le preveč hudemu mrazu. Zato zavarujejo ponekod take panje ob zazimljenju s primernimi oblogami ali pa jih zvozijo v pokrita prezimovališča, kjer ostanejo tja do prvega spomladanskega izleta. Nadalje mora imeti čebelar še poseben prostor za točenje, za spravilo praznih panjev, naklad, orodja in omar za satje. Vse to pa mnogo stane, najbrž vsaj toliko, kolikor bi dal za postavitev preprostega čebelnjaka. Drugi očitek ne velja zgolj za panje v čebelnjaku. Cebele zaidejo v sosednje panje predvsem ob dobrih pašah ali ob nenadnih nevihtah. Takrat se jim mudi domov in skušajo najti zavetje v katerem koli panju. Do pomot pride ne samo pri panjih, ki so zloženi v skladanico, temveč prav tako pri prosto stoječih. - Tretji očitek, ki se tiče matic, se zdi, da je še najbolj upravičen. Toda če ima čebelar pročelje panjev označeno s primernimi barvami, se dajo v čebelnjaku omejiti izgube prašečih se matic do najmanjše mere. Brez vsakih izgub pa praha tudi v razmaknjenih panjih ne poteka.
Marsikod so šli mimo vseh teh pomislekov in so se na splošno oprijeli čebelnjakov. V Nemčiji jih grade celo za panje, ki se odpirajo odzgoraj, čeprav morajo puščati med posameznimi vrstami precej praznega prostora za naklade in opravljanje. Za ameriška velečebelarstva seveda niso primerni, toda čebelarji z manjšim številom panjev se tudi v Ameriki čedalje bolj navdušujejo zanje, kakor poroča E. R. R o o t, avtor svetovno znane čebelarske knjige ABC čebelarstva. Čebelnjak so terjale naše podnebne razmere. Kako lahko vpliva podnebje na običaje naroda, so najzgovornejši dokaz naši kozolci. Drugi narodi jih ne poznajo. Povsod po svetu suše žito kar na njivi, kjer postavljajo snope v kopice. V Sloveniji bi se žito na njivi le redkokdaj posušilo, ker je preveč dežja. Zato se je pri nas rodil kozolec. Ko smo si tako ogledali napake, ki naj bi jih imeli čebelnjaki, spregovorimo še nekaj besed o njihovih prednostih! Panji so v čebelnjakih dobro zavarovani pred različnimi vremenskimi nevšečnostmi, pred vročino, vetrom, prepibom, zlasti pa pred zimskim mrazom. Zato vzdrže do 40 let. Prosto stoječi so glede tega mnogo na slabšem in trajajo komaj 10 do 15 let. Če upoštevamo, da so za panje potrebne v čebelarstvu največje investicije, potem je jasno, da jih bomo tem bolj znižali, kolikor dlje bomo panje ohranili. Čebele lahko opravljamo v čebelnjaku, kadar se nam zljubi. Zunanje čebele, predvsem roparice nas pri delu ne motijo, medtem ko pri prosto stoječih panjih v brezpašni dobi sploh ni mogoče delati. Orodje imamo v čebelnjaku vedno v neposredni bližini. Če nimamo primernejšega prostora, lahko celo točimo v njem.
Čebelnjak zavzema malo prostora. Dobro vemo, kako skrbno je obdelan pri nas vsak košček zemlje in marsikdo bi le težko utrpel škodo pri zemljišču, ki bi ga potreboval za večje število na planem stoječih panjev. Statistika nam pove, da je pri nas v Sloveniji vsaj polovica čebelarjev, ki po poklicu niso kmetje, ampak različni uslužbenci in nameščenci. Večina nima svojega lastnega doma in zemljišča, zato si morajo prostor za čebelnjak najemati. Kdo bi hotel imeti v gostih čebelarja, ki bi s svojimi, na planem stoječimi panji zasedel ves vrt, sadovnjak ali bližnjo okolico hiše? Prostor, kjer stoje posamezni panji, je navadno travnik. Trava pred žreli zraste kaj kmalu toliko visoko, da ovira čebele pri izletavanju in doletavanju. Zato jo moramo večkrat pokositi. Pred čebelnjakom tisto travo, ki preraste panje v spodnji vrsti, kratko in malo potrgamo, pa je stvar opravljena. Naši čebelarji so prednosti čebelarjenja v čebelnjakih že zdavnaj spoznali ni so čebelnjake obdržali še potem, ko se je uveljavil AŽ-panj. Ta je morda ravno zaradi tega, ker ga je mogoče zlagati v skladanice, izpodrinil vse druge vrste panjev, posebno pa take, ki jih postavljamo posamič na planem. S tem seveda nočemo zanikati nekaterih prednosti na planem stoječih panjev. Tu le ugotavljamo vzroke, ki so našega čebelarja privedli do tega, da je začel čebelariti v čebelnjakih. Kdor lahko te vzroke odpravi ali če se mu zdi, da ne odtehtajo prednosti čebelarjenja na planem, se bo pač odločil po svoje, ne da bi se dosti menil za naše pomisleke. |
Satne ulice in velikosti čebel.
 |
Hkrati se tudi skuša v tej zvezi ponovno uveljaviti princip nepremičnega, prosto grajenega, najbolje zelo dolgega satja, nepregrajenega z letvicani satnika.
Saj že dobro vemo: protivarozno - brez uporabe kemikalij, naj bi bilo prostograjeno satje, po vzoru nekdaj prosto živečih čebel v naravi.
Na poučni fotografiji se vidi, kako zveriženo lahko tudi grade čebele satje po svoji volji.
Tu ne vidimo skoraj nobenih ozkih ulic in vse ulice so neenakih širin. Večinoma so sploh zelo razširjene in često ustvarjajo nekakšne zelo široke "trge". Tu, oziroma pri takem prosto grajenem nepremičnem satju že ne moremo iskati vzore za gradnjo ozkih ulic. Običajno je pa tudi prostograjeno satje brez satnikov grajeno lepo, vsporedno s približno enako širokimi ulicami med njimi.
Ker me je pričela ta stvar zanimati, sem poskusil izračunati, kaj se teoretično dogaja v idealizirani satni ulici, ki jo dobimo s premičnim satjem..
Izhajal sem iz nekih objavljenih podatkov, na katerih grade svoje upe za naravni protivarozni ukrep proti varoji tudi nekateri naši čebelarji. V njem se trdi, da čebele grade v osredju sata ožje čebelne celice, proti periferiji pa vse širše, do najširših, trotovskih. Torej so v tem primeru v isti družini čebele različnih velikosti? Prostograjeno naravno satje naj bi torej, (po moji pripombi), delale čebele vseh velikosti, ki se izlegajo iz tako različnih velikosti celic?!..
Vzel sem primer čebel, ki naj bi po "regresiji" iz večjih na manjše, zaradi svojih, zgolj teoretično popolnoma enakih velikosti teles, gradile celice v osredju sata široke 4,9 mm. Ali bi nato širino čebelnih celic že v teku gradnje sata sorazmerno večale s predstavo o končni velikosti sata?! Proti robovom sata pa postopno vse večje, do vključno največjih trotjih celic.
Nato sem po logiki in preprostem računu dobil tudi podatek, kakšna dolžina celic bi ustrezala posamezni celični širini. Saj to najbrž pomeni, da se naj bi izlegale iz manjših celic tudi manjše čebele, ki so zato sorazmerno krajše?!
Ugotovil sem, da celicam širine 4.9 mm ustreza zaokrožena dolžina 11.34 mm, kar je okoli 1,16 mm manj, kot pri današnjih čebelah iz celic 5,4 mm, ki imajo dolžino okoli 12,50 mm.
Dolžina trotovskih celic pa je sploh mnogo daljša od čebelnih! Z izbočenim pokrovcem je okoli 15,0 mm. Iz teh podatkov izhaja, da je v idealnih pogojih satna ulica dveh, enako velikih satov, v srednjem območju širša, proti robovom pa vse ožja, najožja pa tam, kjer je trotovina.
To pomeni, da se v teh pogojih v osredju gnezda pojavijo nekakšni ulični "žepi" - razširitve ulic. Ob robovih pa se te ulice pripirajo zaradi daljših celic.
Iz tega potegnem zaključek, da se vsaj teoretično, v sredi gnezda pojavijo ugodnejše izolacijske (ne nujno toplotne!) razmere, kot ob ozkem zunanjem robu satja. Ker so na robovih (vse naokrog) zožene ulice, je čebelam v osredju satja lažje ustvariti potrebno toploto.
Po znanstvenih podatkih in preprosti logiki, pa naj bi bile čebele genetsko programirane za skrbno uravnavanje temperature v gnezdu. Posebno, ko je tam zalega. Jo pa v tej opisani situaciji, ob naravni gradnji satja, dosegajo mnogo lažje. Rabijo manj napora (energije) za ogrevanje in posledično manj "grelnih" čebel! Tega podatka, ali opisa nisem zasledil v tej debati. Berem le, da so ožje ulice za zalego toplejše.
Ker so pri uporabi satnic ali plastičnih satov, čebelne celice na celem satu manjše, se pri zoženju osne razdalje med satoma, po logiki, satna ulica le neznatno zmanjša in seveda izostanejo tudi zoženja ulic na satnih obrobjih, ker tam ni nekoliko večjih - širših in daljših - čebelnih in še posebno trotjih celic! Za čebele je v tem primeru glede ogrevanja težji posel, saj jih mora biti več za gretje ali da zapro satno ulico z vseh strani.
Še nekaj poudarkov in dilem.
Po omenjenih predpostavkah naj bi gradile čebele, ki se znajdejo v družini in so različnih velikosti, pri skupni gradnji novega sata različno velike celice. Pa jih najbrž ne?
Tudi če bi bile v panju samo manjše čebele iz 4.9 mm širokih celic, bi naj gradile iz osredja sata proti robovom vse večje celice? Kako to spraviti v sklad?
V praksi tega pojava pač ne vidimo. Vidimo pa na zgrajenem satu, da čebele, - ne glede na njihove razlike v velikosti - v panju grade složno, po enakem principu ali šabloni in ne raztreseno po satu velike ali manjše celice!
Logičen se mi zdi tudi pri čebelah pradavni ali z naravno ali umetno mutacijo ustvarjeni genski zapis o velikosti gradne celic, da tudi današnje čebele temu sledijo ne glede na velikost čebel, ki se znajdejo v gnezdu. Potemtakem velikost čebel prav nič ne vpliva na velikost celic, ki jih grade?!
Glede velikosti celic vemo tudi to, da se s starostjo sata, ki je stalno v plodišču in zaležen, celice zaradi "srajčk" in propoliziranja zmanjšujejo. Čebele ga imajo takega najraje. V tem starem satju pa se naj bi tudi izlegale manjše čebele? Če pa bi tak star sat s pretirano zmanjšanimi celicami le preveč oviral danes običajno velike matice pri zaleganju, pa tak sat čebele same obnove. Torej imamo tudi po tej plati v panju čebele nekoliko različnih velikosti?! Kako pa je z različnimi velikostmi matic? Zaenkrat je znano le to, da njihova velikost ne vpliva na velikost čebel, ki jih zalega.
 |
Pri tem pa obakrat na sredi sata manjše čebelne celice širine 4,9 mmin dolžine 11,34 mm. Proti robovovom slede vse večje, do običajnih čebelnih celic širine 5,4 mm in dolžine 12,5 mm, ter na robovih še trotovske celice širine 5,6 - 5,8 mm in dolžine z izbočenimi pokrovčki okoli 15,0 mm.
Poglejmo, kaj je bilo o tem nekoč (leta 1958) napisano v knjigi "Sodobno čebelarstvo", kar po večini velja še danes:
Širina AŽ-panja. Panj je znotraj širok natančno 360 mm, in sicer:
V letih 1918 do 1919 so se M. Humek in drugi pod Sträulijevim vplivom navduševali za satnike iz 22,5 mm širokih letvic, češ da taki satniki Omogočajo boljši vpogled v ulice med sati. To bi bilo seveda res, če bi čebele zato gradile tanjše sate. Ker pa tega ne delajo, je najbolje, če ostanemo pri širini 25 mm. Kdor pa bi se kljub temu odločil za ožje satnike, mora to svojo odločitev v celoti izpolniti, da ne bo potem imel satnikov različne širine. S satniki, narejenimi iz letvic različne širine, v AŽ-panju ne moremo čebelariti. Dzierzon je zatrjeval, da je 1 in pol cole (približno 38 mm) najprimernejša razdalja med sati (od srede do srede sata); Wyprecht je ugotovil z 49 merjenji v koših povprečno razdaljo med sati 1 3/8 cole (= 35 mm); nadaljnjih 49 merjenj je napravil Berlepsch in prišel prav tako do razdalje 1 3/8 cole; v Združenih državah se zavzemajo pomembni čebelarski strokovnjaki za 1 in pol cole (= 38 mm); Julij Hoffman, znan po svojem satniku, piše o tem problemu v Gleanings in Bee culture naslednje: » Če postavimo sate v razdalji 38 mm od srede do srede sata, namesto v oddaljenosti 35 mm, dobimo 16 mm široko ulico med obema satoma s čebeljo zalego (debelina sata z nepokrito zalego je 22mm; 22 + 16 = 38mm) namesto pol cole (13 mm), kot bi bilo prav. Zato je potrebno več čebel, da napolnijo ta prostor in ga ogrevajo. V ožjih ulicah se dotikajo čebele dojilje, ki si sede s hrbti nasproti, druga druge in tako zapirajo ulice. Če je razdalja večja, je potrebno več čebel, da vzdržujejo isto toploto. Kakšnega pomena je to spomladi, ko so družine še šibke in si prizadevamo, da bi bilo v panjih čimveč zalege, je jasno vsakomur. Nadalje potegnejo čebele v širših ulicah celice čez navadno mero in jih zanesejo z medom, tako da jih matica potem več ne zaleže. Širše ulice omogočajo čebelam graditev trotovskega satja in s tem zaleganje trotov. Ko je zalega pokrita, je sat debel 26,3 mm. Pokrita zalega pa ne potrebuje več toliko toplote in so zato takrat tudi ulice 9 mm dovolj široke.« Te Hoffmanove trditve se popolnoma ujemajo z novejšimi raziskovanji ruskih čebelarskih znanstvenikov, ki so prišli do prepričanja, da bi bilo treba razdaljo med sati med letom spreminjati. Spomladi naj bi bile ulice ožje, poleti širše, na zimo pa spet ožje. A. Žnideršič je prvotno določil v svojeni panju razdaljo 12,5 mm med sati, pozneje jo je zmanjšal na 11,5 mm, kakor pravi sam, zato, ker ga je praksa pripeljala do tega. Komisija pri bivši Čebelarski zadrugi za SIovenijo, ki je bila ustanovljena z namenom, da skrbi za izboljševanje čebelarskega orodja in panjev, je po vsestranskem pretresanju določila razdaljo med sati na 35 mm ali širino ulic na 10 mm z naslednjo utemeljitvijo: 1. ugotovljeno je, da grade čebele sate v razdalji povprečno 35 mm drugega od drugega; 2. spomladi se panji z ozkimi ulicami med sati hitreje razvijajo; za naše pašne razmere pa je poglavitno, da dosežemo spomladi čim hitrejši razvoj čebeljih družin; 3. ugovor, da se je zaradi zožitve ulic prostornina panja zmanjšala, ne drži, ker smo uvedli panj z desetimi sati namesto prejšnjega z devetimi. Ali res čebele v panjih z ozkimi ulicami bolj roje, ni še dognano; 4. vodilni čebelarski znanstveniki Gerstung, Armbruster, Zander in drugi so tudi določili razdaljo satov na 35 mm. | ||||||||||||||
AŽ satne klešče
 |
To je bilo še v časih idiličnega čebelarjenja - čebelarske romantike, brez varoj.
AŽ- panjsko žrelo z dodatkom
 |
Glavno žrelo je na dnu panja.
 |
Iz knjige "Sodobno čebelarstvo" pa naslednje:
Original PDF
|
Med dnom in spodnjim robom te deščice, je odprtina čez vso širino
panja; imenujemo jo ameriško žrelo, ker ga je že proti koncu
prejšnjega stoletja priredil A. J. Root za Langstrothov panj, pri nas pa
prilagodil leta 1918 A. Bukovec za AŽ-panj. V to žrelo vtaknemo posebno
zagozdo (18), v katero je vrezano manjše žrelo, 200 mm dolgo in
8 mm visoko.* Zagozda je na notranji strani tako visoka, kakor je odprtina
ameriškega žrela (26 mm), vendar naj ne bo pretesno vstavljena. * Manjša žrela zavirajo poleti zračenje panja, to pa pospešuje rojenje. |
| Januar je eden izmed tistih mesecev, ki se tem bolj ugodno izteče za čebele, čim manj se čebelar mota okrog njih, čim manj jih obiskuje in nadleguje. Docela zadostuje, če stopi vsak teden enkrat pred čebelnjak in si ogleda panje spredaj pri žrelih. Sumljivo bi bilo, če bi bila žrela zamašena z mrtvicami ali če bi našel na bradi kakega panja sledove zdrobljenih voščin. To jo znamenje, da je v panju gospodarila miš ali rovka. Proti takim vsiljencem se zavaruješ z luknjičavimi zapahi, ki pa si jih moral pritrditi ob žrelih že jeseni. Žolne, sinice in druge ptice odvrneš od stikanja okrog panjev s tem, da obesiš na drevesa v primerni oddaljenosti od čebelnjaka kako na polobrano kost ali lončke, zalite s salom, v katerega si zamešal žitna zrna in podobno pičo. Če se hočeš prepričati, ali, družinam v resnici ničesar ne manjka, prisloni na vratca panja uho in prisluškuj šumenju čebel! Ob močnejšem šumenju, ki si ga prvikrat zasledil pri kaki družini, se ti še ni treba razburjati. Le če šumenje ne pojenja niti drugi niti naslednji dan, je možno, da ji primanjkuje vode, morda tudi hrane, ali da je prišla ob matico. Taka ugotovitev pa navadno kaj malo pomaga. Saj zahteva temeljit poseg v notranjost panja, ki pa more v zimskem času več škodovati, kot koristiti. |
Hladna ali topla stavba satja v panju
Mnenja sem, da je "hladna stavba" satja v panjih, ki jih zlagamo v skladovnice lahko* zadovoljuje klimatske razmere v gnezdih ćebeljih družin praktično nič manj ugodno ali neugodno, kot če bi jih stavljali na "toplo stavbo", prečno (pravokotno) glede na žrelo.Vem, da čebele pri prosti izbiri gradnje satja, postavljajo satje v razne smeri, napram žrelu. Ni točno, da čebele pri prosti izbiri vedno gradijo satje na "toplo", to je prečno - prvokotno - na žrelo! Vsaj pri družinah v kranjičih so mi čebele večinoma zgradile satje vzdolžno, z ulicami k žrelu. Tudi v mojem pokonci postavljenem kranjiču ali družinah v "duplih", ki grade satje od stropa v poljubni orientaciji, je pri žrelu spodaj, to "hladna stavba! Saj imajo čebele in zrak, spodaj direkten dostop k vsaki satni ulici.
Mislim, da čebele v naravi morda iščejo in najdejo nek kompromis med ugodnostmi "hladne" in ugodnostmi "tople" stavbe satja. Zato je njihovo satje najčešče stavljeno nekako diagonalno - torej ne tič, ne miš!
Pri "hladni" stavbi imajo čebele najkrajše poti ven in noter panja v satne ulice. Lahko se iz teh ulic najhitreje odzovejo na napad grabežljivcev. Proti žrelu so direktno obrnjene le letvice premičnega satja "hladne" stavbe in ne cela satna površina krajnega sata, z vsebino v celicah, ki je imenitna vaba za tatiče in so čebele - ter morda celo zalega - na njem direktno na hladnem zraku, ki veje v panj iz žrela - kot je to pri "topli(!)" stavbi!
Če je pa tako, se mora tudi čebelar odločiti za svoj kompromis. Saj ne more v panje s premičnim satjem le te postavljati diagonalno! V čebelnjaku se kaže najbolj pametno, da izbere "hladno" stavbo satja. Saj ima tako takojšen dostop in pogled do vsakega sata. Pri prostostoječih panjih, ki se upravljajo od zgoraj, pa ima čebelar poleg "hladne" možnosti tudi "toplo". Obe pa po mojem pojmu nista enaki prosti izbiri čebel!
-----------------------------
*Jaz pri stalni - celoletni - uporabi ohišja "lesice" pred žreli standardnih AŽ-panjev, čebelam s "hladno" stavbo izdatno pomagam tudi pri njihovih klimatskih potrebah.
Iz rosnih dni AŽ-panja
Spomnim se na brata mojega očeta, ki je z mojim očetom pred davnimi časi čebelaril na kmečkem domu, in je bil mnenja, da je standardni AŽ-panj, - ki je bil takrat šele v povojih splošne rabe - , prevelik za uspešno čebelarjenje in je naredil svoje žnideršiče z nižjimi satniki. To je delal, kot mi je znano, tudi marsikateri drug tedanji čebelar. Saj so do takrat imeli čebelarske izkušnje večinoma samo z razmeroma maloprostorninskimi kranjiči - na rojenje, in ne toliko na med. |
S toploto nad varojo?
Razmišljam tudi sam, kako bi dosegel hitrejše izleganje čebelje zalege z nadpovprečnim, a za čebele še neškodljivim ogrevanjem panja, oz. območja zalege (gnezda) v panju, kar bi bilo v čebelnjakih morda lahko izvedljivo?!Poseben sistem ogrevanja pa ponuja avstrijska firma, ki pa se mi zdi slabo uporaben in tudi za čebele zelo moteč, da ne rečem škodljiv. Vsaj jaz ga ne bi niti preizkušal.
Ne škoduje pa, če si ta patent na kratko ogledamo:
Primer toplotne obdelave z "Varroa controller-jem"
http://www.varroa-controller.com
Avstrijski patent iz leta 2008.
To je poseben, težak (42 kg) kovinski zaboj ki vsebuje poleg prostora za satje še sisteme za ogrevanje, ventilacijo, ovlažitev, krmilno napravo in senzorje.
Čebelar vstavi satje z zalego v ta zaboj, prebode (vstavi) s senzor v zalego, in postopek poteka nato avtomatsko 2 uri.
Postopek se izvaja s toplotno obdelavo z nadpovprečim ogrevanjem pokrite zalege, v kateri je varoja. Temelji na temperaturnih razlikah, ki jih prenesejo varoje napram čebelji zalegi. Pri toplotni obdelavi se proteinska struktura varoj poškoduje in zato odmro. Zalega čebel se po njihovih izjavah pri tem ne poškoduje.
Izvedba:
Spomladi se vzame iz gnezda sate s pretežno, komaj pokrito zalego in se jih brez čebel vstavi v poseben kovinski zaboj za dveurno termično obdelavo.
Pri tem se varoje tako poškodujejo, da po 25.- 40. minutah odmro. Čebelji zalegi pa to ne škoduje.
S tem je čebelja družina po tej navedbi v glavnem obvarovana pred škodam zaradi varoj do poznega poletja. Če ne, se postopek po potrebi ponavlja. Ob koncu zalegalne sezone (julij - avgust), pa je treba opraviti zadnji enak postopek, najbolje dvakrat.v presledku 8. dni
Komentar:
V objavi ni nobenih navedb pri kakšnih temperaturah se ta postopek odvija. Očitno je to poslovna tajna! Škoda! Se bo treba drugje pozanimati za drugačno rabo.
Reklamirani postopek je izredno kompliciran in zahteven, za čebelarja in za čebele, kar je razvidno iz opisa. Izvajati ga je treba v sezoni trikrat ali še večkrat.
 |
Še nek drug, nekoliko boljši patent s toplotno obdelavo proti varoji
Patent Mite ZapperPosebej urejeni trotovski sat (s toplotnim sistemom v satu in priključki na elektriko) se zgodaj spomladi vstavi v gnezdo čebelje družine. Tam ostane celo sezono zaleganja trotovine. Po 8. minutah ogrevanja uniči trotovsko zalego skupaj z varojo na njej. V teku par dni čebele očistijo sat in ga ponovno pripravijo za zaleganje. Predpostavlja, da se to ponovi ca. 5 krat v sezoni (ko se trotovina pokrije)..
Moj komentar:
Ta patent je bistveno boljši od prejšnjega. Ima nekaj dobrih lastnosti.Seveda tudi ta ni poceni, ker potrebujemo tak sat (ali dva) za vsako družino! Trotovski sat mora biti praktično v panju stalno na istem mestu. Čebelarjevo delo je samo sprožiti ogrevalni sistem zunaj panja. Vse ostalo opravijo čebele. To je sicer "skoraj" idealno za sistem izločanja varoj s trotovino.
Tisti "skoraj" je po moji oceni v plasičnem satu, ki ga čebele in matica na vsak način slabše sprejmejo. Če uporabimo le en tak sat v gnezdu, kar za najmanj10 dni prekinemo lovljenje oz. uničevanje varoj s tem satom. Varoja ima seveda možnost ta čas - in tudi sicer, - razmnoževanja v drugih, naravnih trotovskih celicah v trotovski in čebelni zalegi.
 |
Oj, ta varoja
Zavzemamo se zagotovo za čebelarjenje, ki bi bilo za čebele čimbolj naravno, brez kemije, za čebelarja prijetno in čisto na koncu tudi tudi "pridobitno".Tem ciljem pa v tem času stoji na poti varoja in zastrupljeno rastlinsko okolje, ki je življenskega pomena za čebele.
Sprašujem se če je sploh kakšna možnost, da bi premagali navedeni oviri?
Proti vedno hujšem zastrupljanju rastlin, ki so s svojim cvetjem in cvetnim prahom za čebele (kmetovalce, sadjarje, vinogradnike…in čebelarje) temeljnega pomena, ne vidim rešitve. To, žal, ni odvisno od čebelarjev. Je v rokah ljudi, ki skušajo pridobiti in dobivajo iz rastlin čim večje dobrine in dobičke - ne glede na "stranske" učinke strupene kemije, ki jo pri tem uporabljajo. Alternativno zdravljenje rastlin brez "stranskih" učinkov, pa je videti skrajno omejeno in nezadostno za množično uporabo.
Proti posledicam, ki jih povzroča varoja je videti samo malo lučko, ki sveti na koncu tunela. To je doseči samoobrambo ali "znosno sožitje naših čebel proti temu pritepenemu zajedalcu. Ta lučka se mi vidi vse bolj kot prikazen (utvara), kot resničnost. Rešljiva se mi zdi le teoretično. V praksi pa le kot lepa pripovedka iz obljubljenih dežel. Ta ideal imam za varianto A.
Vsi drugi ukrepi za rešitev tega problema pa neprijetno trčijo v idealno ("naravno") zamišljene načine čebelarjenja, kot so zapisani uvodoma.
Vemo, kako je s kemijo proti varoji - tudi tisto, najmanj obremenjujočo, oz. kompromisno, ki deluje večinoma le blažilno. "Trda" kemija pa, poleg nesprejemljivih stranskih učinkov, učinkuje le bolj ali manj samo začasno - varoje postanejo nanje odporne.
Tudi z vsemi drugimi, doslej znanimi nekemijskimi ukrepi proti varoji trčimo v ideal "naravnega"čebelarjenja.
Med te ukrepe sodijo sedanji, doslej še nezadostno uspešni poskusi učinkovitega izlovljenje varoj, ki se ne morejo izogniti več ali manj krutim posegom v življenje čebeljih družin, pa so tudi močno znižujejo prijetnost čebelarjenja. Ta, komaj sprejemljiv kompromis pa imam za varianto B.
Kaj sedaj?
Upanje (naj) umre zadnje! Ni vrag, da se bo prej ali slej le našla rešitev tega problema.